Če na vse skupaj

pogledam skozi oči nekoga, ki ne brbota v tej isti župci, letošnji junij tko, generalno gledano ni dosti drugačen od vseh ostalih junijev prej - je še vedno mesec, ki se vsaj po obnašanju v moji okolici lahko kosa z decembrom, vsi bi radi nekaj dokončali, vsi tiščijo v smeri, da se nekaj zaključi, vsi vlečejo črte in delajo načrte, kako bo v naslednji rundi, kot da se ima Kugla namen ustaviti v četrtek zvečer, pa je potem ponavadi vedno vse bolj ali manj podobno, Kugla se vrti po istih tirnicah in istih principih, nianse pa sem in tja kdaj butnejo na plano ... le da je letos pri nas tale junij še veliko bolj intenziven - v čisto vseh smereh.

Vse smeri so zastopane približno enako močneje kot kadarkoli prej - veliko več je smeha in občasno občutno več joka, močno zeleno upanje tam na obzorju ima družbo nemočnega obupa na drugi strani, nenehen stres občasno prepreči zmagam, da bi bile zmagoslavne in občasne zmage so včasih tako zelo močne, da stres vsaj začasno izvodeni, kot da ne obstaja. Posamezniki, ki sem jih z razlogi že davno zradirala iz svojega življenja, skozi lastne metamorfoze rišejo presenetljive podobe, ki jim z veseljem spet odpiram vrata in na drugi strani opazujem, kako se nekoč relativno ljube slike drugih posameznikov prelivajo v zmazek bledečega črnila.

V mineštri vsega sčasoma ugotoviš, da je včasih čist ok, če česa ne zmoreš in pač izpustiš iz rok. Včasih enostavno ne gre drugače, čeprav so nadaljevanja potem za koga boleča, čeprav so potem določene zmage manjše in določene rane globje ... pa vseglih, tud, če se pregrizneš na pol, bo jutri sonce prav tako vstalo na vzhodu in včeraj ne pride nikoli več. Prav zato je bolje, da ostaneš cel (in ne dve pregriznjeni polovici), furaš dalje, kolikor zmoreš in iz dneva v dan skrbiš za edino stvar, ki si jo dolžen samemu sebi - biti srečen v lastni koži.

Ja, sem utrujena. Zelo, zelo, zelo, zadnja dva meseca sta terjala svoj davek. Še nikoli do sedaj se mi ni zgodilo, da do konca junija nisem vedela praktično ničesar o poletnem dopustu. Ma ja, vem, v katero smer gremo, vem, kdaj gremo in kdaj se vrnemo ... vse vmes pa je še vedno vse zavito in neodprto. Tako daleč sem, da utrujenost uspe zamegliti trezno presojo in se mi zgodi, da se zaradi frfotajočega molja skoraj ubijem v lastni kuhinji ... Vso fizično kondicijo trenutno enosmerno trošim za psihične napore in najbrž bo prva skala precej smešno izpadla pod mojimi prsti, najbrž bom prva dva dneva samo spala, spala, spala in še malo spala. Ko pridem k sebi, pa obljubim, da bodo fotosi peli in besede tekle. Obljubim, da pridem nazaj polna energije in vtisov, ki jih bom prelila sem gor.

Tako sebi kot vsem bralcem želim lepe poletne mesece. Naj se tehtnica dogodkov in občutkov vedno nagiba v pozitivno stran in naj vam občasni kamni na cesti ne pokvarijo pozitivnosti celotne poti.

Komentarji

  1. Tudi jaz ti/vam želim lepo poletje :-) (še posebej, ker "poznam" tole stanje do obisti in nazaj ...)

    OdgovoriIzbriši
  2. To je bilo pa očitno hudičevo naporno!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave