Mozaik vseh trenutnih zmešnjav
Dneve in noči preživljam v stanju napada misli. Poznate tist nadležen občutek? Misli bombardirajo z vseh koncev, ena beseda v eni misli sproži novo in tako v nedogled. Ko zaspiš, imaš trenuten občutek, da se je ustavilo, pa mi potem zjutraj JM razloži, da sem celo noč regljala kot strgan dohtar ... mah, vsega je toliko na kupu, da stanje pravzaprav ni nepričakovano.
Spet se končuje šolsko leto, spet mulariji popušča zbranost, spet jim povečujejo tempo in en zmore več pritiska, drugi manj. Po eni strani bi jim najraje rekla "ma pejd ven, pa se zjagaj na luftu, da se sprostiš", po drugi strani pa vem, da ostaja še teh nekaj dni do konca in morajo stisnit ... pol bo pa itak konec do naslednjič.
Konkretna zmešnjava me čaka vsakodnevno v okivru tistih nujno potrebnih 8-ur ... kjer bi v zadnjem času skoraj vsak dan najraje komu zavila vrat.
Srednjemu mulcu tečejo zadnji dnevi zapovedanega mirovanja in tudi meni bo neskončno pasalo, ko ga ne bo treba več nadzorovati na čist vsakem koraku.
Alergije delajo svoje in občasno imam filing, da stanovanje kar poskakuje od vsega kihanja in smrkanja.
Dnevi so lepši, če me zjutraj na travniku pričakajo srnice. Kolikokrat me prime, da bi ustavila avto in se skupaj z njimi pognala po sveže pokošenem travniku namesto jutranjega tlačenja v prestolnico.
Po ne vem koliko časa sem si privoščila nove čevlje (ki niso superge ali gojzar varianta ☺) in po res ne vem koliko časa sem ponovno ožuljena. Sem pa razveselila določene posameznike in po ne vem koliko časa ponovno oblekla kiklo. Ma, sej ni blo švoh ☺
Zabasan nos in občasno precej glavobolično stanje sta me oropala crkljanja z malo dojenčico, ki bo kmalu dopolnila svoj prvi teden na tej strani maminega popka. Povsem isti vzrok je kriv za odlaganje laufa, pa tko bi mi pasalo.
Novi mrcini še vedno nismo dali prave možnosti, da pokaže, kaj zmore. Družina smo kot celota še vedno "prizemljeni" zaradi C-jevega "slepca", sami se mi ne rine v višave, da bi mulca pustili samega doma, mi pa tud ni všeč ... tko da odštevam dneve, ko bomo spet skupaj rinili na redkejši zrak. Za začetek sicer najbrž kaj lažjega, saj se mulcu konkretno pozna tole prisiljeno počivanje ... ampak bomo že.
Vsaj polže sem letos očitno pravi čas začela zatirati in smo v količini pojedene domače solate vsaj zaenkrat v prednosti mi in ne polži. Zasluge za pravočasnost pa to rundo nosi ... težko verjeti, ampak je res ... lauf. Že konkretno veliko časa nazaj sem se namreč komaj izognila padcu (in najbrž kakšni poškodbi), ko sem med laufom stopila na rob čudnega temno rjavega fleka (premera dobrega pol metra), ki se je potem izkazal za nenormalno veliko količino še čisto mini mini lazarjev, ki so se prav tam na moji lauf trasi odločili prečkati cesto ...
Spet se končuje šolsko leto, spet mulariji popušča zbranost, spet jim povečujejo tempo in en zmore več pritiska, drugi manj. Po eni strani bi jim najraje rekla "ma pejd ven, pa se zjagaj na luftu, da se sprostiš", po drugi strani pa vem, da ostaja še teh nekaj dni do konca in morajo stisnit ... pol bo pa itak konec do naslednjič.
Konkretna zmešnjava me čaka vsakodnevno v okivru tistih nujno potrebnih 8-ur ... kjer bi v zadnjem času skoraj vsak dan najraje komu zavila vrat.
Srednjemu mulcu tečejo zadnji dnevi zapovedanega mirovanja in tudi meni bo neskončno pasalo, ko ga ne bo treba več nadzorovati na čist vsakem koraku.
Alergije delajo svoje in občasno imam filing, da stanovanje kar poskakuje od vsega kihanja in smrkanja.
Dnevi so lepši, če me zjutraj na travniku pričakajo srnice. Kolikokrat me prime, da bi ustavila avto in se skupaj z njimi pognala po sveže pokošenem travniku namesto jutranjega tlačenja v prestolnico.
Po ne vem koliko časa sem si privoščila nove čevlje (ki niso superge ali gojzar varianta ☺) in po res ne vem koliko časa sem ponovno ožuljena. Sem pa razveselila določene posameznike in po ne vem koliko časa ponovno oblekla kiklo. Ma, sej ni blo švoh ☺
Zabasan nos in občasno precej glavobolično stanje sta me oropala crkljanja z malo dojenčico, ki bo kmalu dopolnila svoj prvi teden na tej strani maminega popka. Povsem isti vzrok je kriv za odlaganje laufa, pa tko bi mi pasalo.
Novi mrcini še vedno nismo dali prave možnosti, da pokaže, kaj zmore. Družina smo kot celota še vedno "prizemljeni" zaradi C-jevega "slepca", sami se mi ne rine v višave, da bi mulca pustili samega doma, mi pa tud ni všeč ... tko da odštevam dneve, ko bomo spet skupaj rinili na redkejši zrak. Za začetek sicer najbrž kaj lažjega, saj se mulcu konkretno pozna tole prisiljeno počivanje ... ampak bomo že.
Vsaj polže sem letos očitno pravi čas začela zatirati in smo v količini pojedene domače solate vsaj zaenkrat v prednosti mi in ne polži. Zasluge za pravočasnost pa to rundo nosi ... težko verjeti, ampak je res ... lauf. Že konkretno veliko časa nazaj sem se namreč komaj izognila padcu (in najbrž kakšni poškodbi), ko sem med laufom stopila na rob čudnega temno rjavega fleka (premera dobrega pol metra), ki se je potem izkazal za nenormalno veliko količino še čisto mini mini lazarjev, ki so se prav tam na moji lauf trasi odločili prečkati cesto ...
 |
| tukaj imajo tudi cene lepe ☺ tudi slikca je sposojena tu |
Kljub vsemu ostalemu pa moram priznati, da poglaviten razlog za mojo očitno nedružabnost tiči v nekem drugem grmu, ki trenutno nosi ime "A Clash of Kings".
In zdaj bom čist zares končala - grem nazaj oziroma naprej obračat liste. JM me namreč nesramno lovi in ko bo prišel do druge knjige, bo precej čudno, če ne bom jaz že pri tretji ☺
Komentarji
Objavite komentar