Baj, baj ...☺

Pred nekaj leti sem pretelefonarila pol Slovenije, da bi v bajto pripeljala kabelski internet. JG, z JM imava tak posel, da bi bilo to zelo priporočljivo. V večini primerov so mi vljudno odgovorili, da zaenkrat še ne razmišljajo, da bi ga potegnili v naše kraje (razen če sem pripravljena financirati izdelavo), vsi po vrsti pa so si mislili tisto, kar je en od njih čist simpatično izpljunil »gospa, a pa vi veste, kje ste doma?«

Ma ja, seveda vem ☺. Takrat je bila selitev prav in točno sem popolno naključje (pa vedno bolj računam na to, da imam vseeno nekje neko dobro vilo, ki občasno vrže uč name), danes pa vem, da je bila to ena boljših odločitev mojega življenja. In kot pravi prijateljica (pa vedno bolj to uporabljam tudi sama) – ko prideš bogu za zadnje rebro, se pelješ še 7 km in si pri M. V resnici sem samo en pljunek do civilizacije, ko se zjutraj zbudim, moram pa konkretno dvignit brado, da vidim vreme na najbližjem dvatisočaku in kar je še lepše, če me piči, grem lahko gor tudi direkt izpred hiše (res, da je malo dlje in ne moja najljubša pot, pa je vseeno dostopen), pa ko sem doma, sem skoraj tam, kjer sem najraje – skoraj med hribi (skoraj zato, ker je v smeri civilizacije v resnici skoraj ravnina).

Selitev 7 km naprej od … je prinesla s seboj potrebo po dveh avtomobilih. OK, če je to v paketu, je pač v paketu, kaj čem. Takrat smo si omislili komplet – en AVTO in en avtočk. AVTO je bil družinska zadeva, avtočk bolj tako, za zraven, ker ne moreš biti brez, avtobusi pa v naše selo vozijo al pa tud ne (to odkriješ takrat, ko najmanj pričakuješ). Ker sem se tudi takrat dnevno tlačila v Ljubljano, sem ga z veseljem vozila jaz. Tako malo sračko spraviš v čist vsako luknjo, če je treba parkirat v kakšnih nemogočih razmerah. AVTO smo vmes že zamenjali, ta je pa še kar vztrajal oziroma vztrajala*.

Vmes sva se z JM odločila, da imava tudi potomcev čist zadost za najine želje, tisti, ki jih imava, so neustavljivo rasli in se (končno) vsi spokali v šolo … in prišlo je obdobje dihanja na polna pljuča, ko me je začelo še malo bolj metat oziroma precej bolj vlečt v višave, tja pa z velikimi avtomobili praviloma nismo nikoli rinili. Pa ker tista neskončna hoja ni glih tisto, kar v hribih tako zelo obožujem, mi hoja po skoraj ravnini predstavlja le odskočno desko do užitka, ki se ji reče skale (in se do izhodišč malo višje raje pripeljem, če le gre), pa ker so odmaknjeni hribi in gore daaaaaaleč najlepši v snegu, je avtočk z leti dobival vedno bolj zahtevne naloge. Priznam, v letošnji zimski sezoni se mi je ogromnokrat zgodilo, da sem pred začetkom ture morala najprej za silo pomiriti želodec, ki je bil zaradi Clio-rodea po neverjetnih zasneženo-zaledenelih kolesnicah in posledično drsanjem s podvozjem po ledeno trdnem vmesniku med kolesnicami čist razdražen in čist neprimeren za celodnevno švicarijo (da sploh ne omenjam tega, da me je vedno sproti skrbelo, če bova prišla tudi nazaj ...) In ne, teh voženj sama nikakor ne bi zmogla, pa tud JM jih po moje tud samo zaradi ekstra znanja obvladovanja terenske vožnje … ampak avto je pa še vedno le pridna mala sračka** in ne avto, ki je namenjen taki vožnji.

Potem je prišlo do dneva D.
Tok dogodkov se je sprožil bolj zato, ker sva si ob zajtrku v Krmi privoščila motenje pomladne tišine in je skozi zvočnike ugasnjenega avta nekaj dlje časa donelo tisto, kar je v tistem trenutku pač pasalo v moje konkretno energetsko nabito razpoloženje. Ob povratku do avtočka sva najprej doživela en mali šok, potem pa konkretno olajšanje, ko je na milostno prigovarjanje in trapasto buljenje pod pokrov motorja malček vseeno vžgal. V hipu sva sprejela odločitev – koj jutri gre na servis. Na servisu sva doživela novo razsvetljenje, da z malčkom res grdo ravnava in morava nemudoma popraviti njegove sprednje »kolke« … pravzaprav majstru ni bilo jasno, kako to, da še ni popolnoma počepnil in naju pustil nekje v nekih rovtah. Pa menda bi nama bilo čist prav, ker očitno res nimava predstav, da tak avtočk menda ne zasluži, da bi z njim tako ravnali. Pol vam je lahko čist jasna reakcija sodelavcev … ☺

Bila bi zelo švohoten analitik, če domačih razmer ne bi znala razvozljati in s kepo v želodcu sem prišla do ugotovitve, da mi avtočk res ne zadošča več – seveda se ona ni v ničemer poslabšala, midva z JM sva postala bolj zahtevna. Nikoli si ne bi mislila, da bo ta odločitev težka. Nikoli mi ni bilo težko zamenjati avta, ker smo ga vedno menjali z razlogom, da ga je karkoli biksal. Ta pa ne. Ta je priden, poslušen … ma super avtočk no.

Na dan, ko smo izvajali rošado, sem Clio zapeljala iz garaže, da jo odpeljemo, novega velikana pa noter … Čez kakšne pol ure pogledam čez balkon in odkrijem prizor, ob katerem me je stisnilo. Najmlajši lump je stal ob voznikovih vratih, z brado sklonjeno na prsi je objemal avto čez stransko ogledalo in milo hlipal. Pa saj meni tud ni bilo čist vseeno. Nikoli si nisem mislila, da se bom kdaj tako poslovila od kateregakoli avta, avtočka pravzaprav. Pa sem se. Odložila sem vse in se pridružila mulčku. Solz sicer nisem točila, sem ga pa popolnoma razumela in nekaj minut sva se tiho objemala ob voznikovih vratih.



Draga moja Clio – pridna si bila in rada sem te imela.

 

Tebi pa welcome! Upam, da bodo naši skupni dnevi prav tako prijetni, kot so bili s tvojo predhodnico. Mali lump je itak raztrobil že celi vasi, da te imamo☺Vsi tisti, ki zate niso izvedeli od njega, so se pa najbrž s tabo seznanili oni dan, ko sem te precej trapasto odskakljala mimo nabito polne gostilne – ja no, res si mrcina in se moram še malo navadit nate.

* Nekje v vmesnem času sem ugotovila, da je tudi Clio pravzaprav ona – muza zgodovine http://en.wikipedia.org/wiki/Clio
** izraz mala sračka je v primeru tega avta neskončno ljubkovalen izraz