Back ... nekako

Vem, ni fajn, če sem tiho ... vsaj za tiste, ki me osebno poznate, to ni najboljši znak.
Stvari se normalizirajo. Mulo je fajn, šivi so zunaj, jutri gre v šolo ob zapovedanem ne-norenju in še vedno na sicer ne totalno strogi dieti (pa še vedno dovolj, da ga ne morem parkirat v šolsko kuhinjo), kar sestavi zanimive logistične podvige njegovih staršev. Ampak zadeva je samo še en projekt(ič) več v življenju ... in če na vse skupaj gledam tako, ni druge, kot da zmagamo na celi črti.
Mene je malo zdelalo vse skupaj, psiha je delala v smeri, ki je ne maram in temu primerno imam (sem imela) občutno manj energije za karkoli. Konkretno pomanjkanje spanja in dejstvo, da sem nekaj dni zapored po grlu uspela spraviti le vodo in kakšen griz čokolade, sta naredila svoje. V času, ko je bil mulo v bolnici, sem imela vsak dan, ko sem se spuščala po stopnicah proti izhodu, solzne oči in kepo v grlu kljub temu, da se je mulo zdravil z neverjetno hitrostjo. Pa ni šlo za strah, da bi bilo kaj narobe (sem že sredi noči, ko smo prihajali, dojela, da je v megastičnih rokah), zvijal me je tist obupen občutek nemoči, ko lahko le opazuješ, pa ne moreš ničesar storiti zanj. Samo staršem je jasno, kako te črviči, ko mulo trpi, ko bi dal vse, da bi mu olajšal bolečine, pa ne moreš narediti ničesar, ko bi najraje zamenjal z njim, če bi šlo, pa ne gre ... No, to je bilo tisto nekaj, kar me je (mogoče čist preveč) potolklo. Posledično tudi zdrava dva mulca doma nista imela kaj dosti od mene. Mah, kaj naj, tko je blo.
Včeraj me je končno spet potegnilo - lauf. Dva tedna sem štrajkala, ker ... ja no, al res ni šlo, al sem imela pa kup izgovorov, da nisem šla (bohved zakaj, ane). Letni čas je sicer prinesel svoje - oči so me pekle od cvetnega prahu (in danes zjutraj sem imela čist zalimane), spet so na tapeti zoprnice muhe, ki jih mimogrede vdihneš (v bistvu je še fajn, če jih skozi usta, ker jih včasih uspeš izpljunit, tiste skozi nos so pa pasja zadeva), pa sem kljub vsemu zvečer končno čutila spet tisto energijo, ki me je letos (prvič ever) držala celo zimo in se ni ustavila dokler ... fajn je spet dobit nazaj tisto pravo mene, ki mi je všeč, ki ima dovolj energije za vse ...

Kljub molku tukaj gor sta se kartici na obeh fotosih polnili in beležili zgodbe, ki so se dogajale v preteklih dveh tednih. Obljubim, da si bom vzela čas in jih prelila sem gor.

P.S.: vsaj okna v stanovanju ima vsa čista, ker sem bila večino časa doma ☺ 

Tale macesen me je očaral pred točno dvema tednoma, ko sem med operacijo malega pohajkovala okrog bolnišnice, žal pa sem imela s seboj samo telefon ... za novo fotkanje mladih storžev s "tazaresnim" fotosom bom morala zdaj vsaj kakšnih 1000 višinskih metrov višje.