Izpoved črne ovce


ovčice so izposojene tukaj
Če bi vprašali tiste, ki me poznajo, bi jih nekaj kot iz topa ustrelilo, da sem strašno družabno bitje. Nekaj drugih pa bi prav tako ustrelilo, da se najraje držim zase oziroma v krogu svoje družine. Kje se skriva resnica? Pravzaprav nekje vmes.
Res je, da imam rada družbo. Po duši in manimejker varianti sem čvekač. Temu primerno imam večkrat težave z glasilkami in ko človek prvič doživi, kako mi sredi besede odpovejo poslušnost, je najbrž malce grozljivo ... ampak moj bivši zdravnki me je zelo kmalu prebral "če ne morete biti niti sekundo tiho, ni to nič neobičajnega".
Po drugi strani pa mi domači brlog resnično predstavlja brlog. Saj ne, da bi bil tako zelo strašno umazan in zanemarjen (čeprav priznam, da čistilne veščine pridejo v poštev le takrat, ko ostanem doma - torej mora najmanj strašno zoprno deževati ali z neba leteti ušpičene prekle). Domači brlog je v prvi vrsti prostor, kjer sem jaz lahko jaz v taki obliki, kot mi trenutno paše, kjer sem lahko tudi ves čas tiho, če mi tako paše, kjer imam vedno nekoga, ki ga lahko objamem in on (ker pač "one" nimam) objame mene. Prostor, kjer lahko cel dan strašim v pižami, če mi tako paše, ali pa v samih gatah, kjer lahko občasno cel dan preživim v horizontali med požiranjem knjige ...
Temu primerno tudi vsak "zunanji" nima vedno vstopa k nam. Ljudje so se na to že navadili. Itak se jim je dogajalo, da so se zaman pripeljali 8km naprej od civilizacije samo na uro pogledat, ker nas ponavadi v lepem res ni nič doma. Sicer pa tudi tako ni neprimerno, da od potencialnih obiskovalcev pričakuješ, da te pokličejo, preden te razveselijo s samim seboj.
Nekoč v časih začetka naše družine je bilo temu drugače in tisto me je ubijalo. Na pete se mi je prilimala ženska, za katero sem imela občutek, da še dihati poskuša po mojem ritmu. K meni je prišla, da pove, da se je naredil nov dan, priletela je mimo, da vpraša, kaj je moj sin jedel, kaj mislim o ideji za njeno kosilo, kakšno oblačilo bi rada kupila svoji hčerki, kaj bi počeli naslednji ... ženska me je dušila in ob najhujših navalih sem se je branila tudi tako, da sem se zaklenila v stanovanje in se nisem javljala ne pri vratih ne na telefon. Na srečo se je zadeva v določenem mementu zaključila in spet sem lahko zadihala. Takrat sem si obljubila, da nobenemu sosedu ali sosedi nikoli več ne pustim tako zelo blizu naše družine.
Leta so tekla, fantje rastejo, pretirano močnih tovrstnih vezi nimamo praktično z nikomer ... no, vsaj mislila sem, da jih nimamo. Do danes sem bila trdno prepričana v to. Pa sem se motila (psssst, ampak očitno se tudi jaz kdaj zmotim ☺).
Danes, ko sem v prijetnem poznem popoldnevu ravno krtkala po vrtu, v trenirki do mene pribrzi soseda "ej, lepo te prosim, a mi lahko posodiš mikser, moj se je skuril v popolnoma napačnem času".
Njeno vprašanje mi je dalo misliti in mi odprlo oči, da živim v zmoti.
Če nadaljujem pri vprašanju ... sosede (točno te sosede) sem bila vesela. Ja, resnično vesela, ker se je spomnila, da reče meni, da ni šla h komu drugemu, da ni izbrala variante vožnje do prve trgovine in ni kupila novega ... V nekaj letih, odkar smo sosedje, našega druženja ni bilo veliko. Tisto občasno, beseda gor in dol, niti piva ali vina nismo prelili prav veliko skupaj, pa vendar sem ob razmišljanju ugotovila, da v primerih, ko jo z JM mahneva po svoje in veva, da ni variante v pol ure priti do mulcev, če bi se jim kaj zgodilo, vedno naročim, naj gredo v takem primeru točno po to sosedo, brez strahu ali kepe v grlu pustim najmlajšega lumpa na njihovem dvorišču, ko moram špilat taksi službo za velika dva ... pa očitno je tudi pri njih podobno - če je njihov mlajši pod našim okriljem, zadeva špila podobno.
Pod črto - vesela sem, da imam take sosede. V resnici dobro dene. In ... khm, očitno sem res bolj družabno bitje.

Komentarji

Priljubljene objave