Ej, hb, da niste v Parizu!

Lani ob koncu poletja me je prijelo, da bi šla spet gor. V Pariz. Pred leti, ko sem zapustila službo, v kateri je bilo mesto ob Seini mnogokrat moj začasni dom (seveda dom ni pravi dom brez mojih fantov), sem imela sama pri sebi dolga pogajanja o tem, ali me bo Pariz sploh še kdaj videl.
Torej, lani sem končno odgnala njegov neprijetni del okusa in si zaželela, da ga ponovno doživim, tokrat skupaj z mojimi fanti. Enega strašno zanima, kje sem službovala, spet drugemu dolgujem nekaj skritih kotičkov, kamor sem zahajala, enega neskončno zanima, od kod je prišel njegov zdaj že krepko utrujeni in rahlo v letih medvedek Pu ...
Prvi konkretni načrti so padli še v lansko jesen, točneje v krompirjeve počitnice. Tiste načrte so nam odnesle demonstracije, ob katerih me je takrat še land-lordica najetega apartmaja prepričevala, naj raje ostanemo na varni razdalji. Priznam, porušeni načrti so me takrat precej žalostili.
Posvet doma in z land-lordico na drugi strani je prinesel odločitev - gremo za prvomajske šolske počitnice. Vse skupaj smo postavili malo ob stran, načrte pospravili na varno na našo knjižno polico potepanj in počakali, da so letalske družbe začele z objavo letov za praznični čas.
Prvi šok je bil konkreten. Najnižje cene letalskih kart za to obdobje so predstavljale petkratnik tistih iz obdobja krompirjevih počitnic. Najdražje pa predstavljajo celo bogastvo. Z JM sva mlela in tuhtala, tuhtala in mlela. Na koncu sva sklenila, da bi bil Pariz v takem aranžmaju absolutno predrag za naš proračun ... in dokončno odpovedala tudi stanovanje land-lordici.
Ej, ampak Toskana je samo en daljši ovinek od nas. Gremo pa v Toskano. Z avtom.
Pol aprila je minilo tako hitro, (da mi še danes ni popolnoma jasno, kako in kam ga je odneslo) ko JM prijavi "ej sori, ampak zadnji teden aprila moram v tujino".
Globok vzdih in "JG, služba je služba". Ampak, to pomeni, da ne moremo v Toskano. OK, že n-tič spremenjeni plan - bomo pač izkoristili dneve kolikor se bo dalo sproti. Bomo pa prvi vikend praznikov šli malo v hribe, ko se JM vrne, pa še kam dlje za dva ali tri dni.
Nekako sestavimo hudičev zadnji teden pred prazniki. Situacija na vseh koncih je taka, da že skoraj vsi dihamo na škrge in hudo zelo rabimo odklop, skupni odklop.
Sobotna napoved je lepa ... padejo hribi. Cela četica, midva in mulci, lep dan kljub vetru, ma super je blo no. Spet en dan, za katerega sem imela občutek, da se stvari lepo poklopijo ... do večera in ...
C: mami, mene pa ful trebuh boli ...

Tole pišem v nedeljo ob 13.15 v sobi številka 8 v četrtem nadstropju "naše" bolnišnice. Po prihodu iz operacijske sva z malim odgurala dve munjeni, bolečinsko in bruhalno ful čudni uri. Zdaj končno spi. V roko mu kaplja vsebina prozorne flaše, v obraz je še ves zelen, po trebuhu še ves "porisan" in prelepljen ...
In kot mi je napisala prijateljica: "Ja mater no. Ej, hb, da niste v Parizu!"

Pu je z njim tudi tokrat. Med operacijo ga je čakal na bolnišničnem oknu.

Komentarji

  1. Ojojoj, operacija slepiča?
    TO pa ni lušten.:(
    Čimprejšne okrevanje želim!

    OdgovoriIzbriši
  2. Uf me je kar stisnilo sedaj zraven, ko sem brala in se postavljam ob Pujev bok in vam želim čimprejšnje okrevanje in vse, vse dobro in lepo ... in tok dogodkov ponavadi predobro ve zakaj gre predvsem v naših očeh v rakovo smer ...

    Vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Smo že trije na okenski polici in stiskamo pesti za čimprejšnje okrevanje...

    Mogoče pa je že tako prav, da ste ostali doma, namesto da bi se slepič zbudil kje daleč... ;)

    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  4. Uh, kakšen splet naključij. Tudi jaz sedim s Pujem na okenski polici in igram lepe pesmice za hitrejše okrevanje.

    OdgovoriIzbriši
  5. Punce, hvala vsem po vrsti za dobre misli in pesti. Očitno pomaga. Mulo je danes kot prerojen ... če seveda odmislim rano na trebuhu. Ampak over all - spet je nasmejan, spet ima iskrice v očeh in na licih se že kaže tista zdrava barva, ki jo je nosil še večino sobote.
    Tina ja, slepič je bil. Menda smo prišli ful zgodaj, ampak definitivno je bil vnet za ven. Zdaj pravi, da je brez kapnika ☺ (na tak načini si je v šoli zapomnil to zadevo pri pouku - useless zadeva, ki visi tam nekje zraven). Pa ker sem mu med vožnjo do bolnišnice poskušala dvigniti pogum, sem mu razložila, da si vsi veliki pomorščaki pred plovbo okrog sveta to itak dajo odstraniti. Potem so mu pa še tam (k so seveda vsi izvedeli, da je pri njih skoraj direktno s hribolazenja) povedali, da si isto operacijo omislijo tudi alpinisti pred strašnimi podvigi (himalajskimi recimo). Zdaj si lahko predstavljate, o čem že sanjari ... ☺ če je že itak brez, si bo menda lahko privoščil kaj podobnega ☺
    Računam na to, da bo doma pred koncem tedna.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ujej samo da se je vse srečno končalo. Naj hitro okreva!

    OdgovoriIzbriši
  7. ☺ današnji jutranji (zeloooo jutranji) telefonski klic je izgledal takole:
    zvonec na telefonu mi je izpisal C...
    M: oj C, kako si?
    C: ej mami, a si že na poti?
    M: neeeeee? A moram bit že na poti?
    C: ja no, ne vem, ampak če še nisi, vzemi s seboj še moja oblačila. Mogoče bom šel lahko domov.
    M: že šibam ...

    Zdaj imam pa vse tri mulce doma ☺

    OdgovoriIzbriši
  8. Me veseli, da se je srečno izteklo!!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave