Včasih ga pihneš ...

Tokrat sem ga jaz z izborom ture ali pa vremenoslovci, kaj pa vem ...

Čez teden sem spremljala poročila o precej švohotnih in neprijaznih snežnih razmerah v naši okolici in na koncu sva se z JM družno odločila, da se odpraviva čez mejo - točneje do vznožja Montaža oziroma do Vrha Strmali.

Dan se je že tako začel čudno, saj v trdi temi tam v okolici slovensko italijanske meje ni najbolj fletno voziti slaloma po cesti, da se izogneš srnjadi, ki je kot za stavo skakala v najine luči ... od bambijev do konkretno odraslih mrcin.
Po prvih nekaj 100 metrih hoje začnem zaskrbljeno gledati v smer Kanina, saj je značilna svetloba strašila, da so tisti sončni žarki zadnji, ki jih bova v tistem koncu videla v tem dnevu. Žal so se moji strahovi uresničili in naslednji sončni žarek naju je pričakal šele doma.
Kakor je bilo na Nevejskem prevalu obupno toplo za tako zgodnjo uro in ta letni čas, je bilo na planini Pecol že konkretno mraz, malo višje, ko sva se odcepila na levo proti ciljnemu sedlu, pa so se razmere kar hitro slabšale. V tisti svetlobi že tako nisem nič videla, potem pa je svoje naredil še veter, ki je vsaj mene oropal vseh užitkov in odločila sva se, da obrneva navzdol, kakor sta pred nama storila še dva od Slovencev, ki se nas je danes kar trlo tam gori.
Zanimivo mi je predvsem to, da so na pobočju Curtissons-a menda imeli konkretno zatišje in prav toplo ... Ko smo se nazaj grede pogovarjali ob snidenju na Pecol-u, so bili oni drugi na pol slečeni, midva pa zavita kot medveda ... šele tam sva se počasi odtajala.
Smuka sama prav tako ni bila po mojem okusu. Pobočje konkretno pomrznjeno in v tisti nikakršni vidljivosti (mnja, očala z oranžnimi šipami so zaradi sončno sončne vremenske napovedi ostala doma) je bil spust po pomrznjenih snežnih sledovih predhodnikov precej mučna zadeva, ki nikakor ni prizanesla mojemu kolenu, ki mi trenutno vzrajno razlaga, da moram z njim ravnati lepše.

Tale tura odhaja na spisek - zahteva popravo ... enkrat, ko bo več snega in definitivno bolj prijazno vreme.

Edini sončni žarki danes, ki sva jih uspela vsaj slutiti ... nebo je že napovedovalo, da ne bo nič prijazno

Montaževa visoka planota s planine Pecol in najin cilj - sedlo na skrajnem levem delu fotke
v tej smeri je vreme zaenkrat še obljubljalo kakšen priboljšek

Ob pogledu na tole me je pa stisnilo ... in tale packarija se je potem nagrmadila nad nas

tudi na območju Kanina je bilo vse zabasano, se je pa dalo slutiti, da je doma lepše
 
ma ja, skoraj sva bila na cilju, pa je postalo (zame) čist neprijetno ... jaz hodim v hribe uživat, ne trpet
p.s. - "skoraj" je v tem primeru zelo raztegljiv pojem, sklepava, da po višini tam nekje med 100 in 200m

Komentarji

Priljubljene objave