(samo) Studorski preval

Zakaj samo? Najin današnji cilj je bil Veliki Draški vrh (VDV) s svojim 250 višinskimi metri višje, ampak ... naj grem po vrsti.
Že zjutraj, ko sva parkirala na Rudnem polju, je v naju butnil orkanski veter, ki ni obljubljal nič dobrega, je bilo pa nebo kristalno jasno z obljubo krasnega sončnega dneva, mnja, s temperaturo pri -13°C. Kljub vetru sva se s smučmi na nahrbtnikih odpravila v smeri Konjščice po spodnji poti. Kmalu potem, ko sva zapustila utrjene smučine tekaških prog, nama je postalo jasno, da se sneg še ni utrdil in da je pred nama povsem realna možnost neskončnega udiranja in akrobacij. Kljub pomislekom je bila pot navzgor enkratna in brez težavnih posebnosti kljub konkretnemu vetru, ki je z nanosom snega sproti skrival smučino vseh, ki so hodili pred tabo. Na poti sva z veseljem opazovala že splazene kupe snega in si prigovarjala, da je višje na samem VDV verjetno podobno. Pa ni bilo ravno tako. Takoj desno od Studorskega prevala v prvi strmini na poti proti vrhu je veter gradil konkretno kložo, ki je nevarno grozila, da bo splazila ... štirje od tistih, ki smo bili danes v tistih koncih, so jo prečili precej nižje od nevarnega dela, vendar so potem krepko grizli v sosednjo neprijetno napihano strmino, česar se sama nisem nameravala lotiti. Midva sva jo ubrala do Studorskega prevala, da tam z rahle višine naštudirava, kaj se v resnici dogaja tam spodaj in kje bi lahko varno prišla čez. Po skodelici čaja se odločiva, da greva naprej proti vrhu ... tam, kjer sva si pač zamislila pot ... JM prvi.
Šele dobro je stopil na kložo, ko mu je pod nogo že začela pokati in kaj hitro se je obrnil nazaj. Vrnila sva se nazaj na preval, pospravila pse in se raje spustila nazaj v dolino ... že pred časom sem namreč obljubila najinim fantom in očetu, da ne bom izzivala nevarnosti ... no, danes sva se iz popolnoma varnostnih razlogov obrnila navzdol.
Napihana kloža je občasno obema povzročala težave in na sporedu je bilo kar nekaj zabavnih prizorov kotaljenja. Je bil pa dan lep in ob njegovem zaključku so na najinih obrazih neskončni nasmehi.

Zjutraj so bile smuči še na ramenih ... pa nazaj grede čez zgornjo pot tudi kar lep čas
 
Po vrhovih je veter ustvarjal snežne vrtince - tile so na Viševniku

Na Konjščici je bilo sonce že tako močno, da je bilo brez sončnih očal težko

Čez planino sva bila še popolnoma osamljena

Konjščica je že daleč pod nama

V ozadju že splazeni plazovi, ki so nama povečevali upanje

Od Jezerc do Studorskega prevala je bilo občasno celo zatišje,
nad Ablanco pa se je veter igral s snežnimi vrtinci

Izbrala sva raje Studorski preval

Ob čaju vseeno pregledujeva, če je kje varianta, da prideva čez brez izzivanja nevarnosti

Odločitev je padla - greva dol
nekaj metrov kasneje sem se že kotalila (sem se pa zato samo enkrat ☺)
pa tudi sicer moj padec ni bil tako atraktiven kot dva od JM

V skalnem zavetju pod pobočjem Viševnika ledenim svečam delajo družbo že prvi popki teloha

Komentarji

  1. Čista šajba... noro. Čudovito. Še dobr, da vetra ni videt na fotkah.
    Čeprav sem jaz nekak mnenja, da imam že dosti zimskih fotk s hribov in bi že rada kake spomladanske naredla :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave