Pod Kriško steno

Izkoristila sva zadnji dan brez mularije. Kmalu za domačo vasjo sem naštela 11 (enajst) srnic ... ni vrag, da bo lep dan. Tako veliko jih redko vidim.
Nebo je bilo zabasano še dlje od Jesenic in z JM sva se občasno kislo spogledovala. Potem pa se je le odprlo. Jasnine sicer ni bilo kaj veliko, vsekakor pa dovolj za še en božanski dan.
Na Vršiški cesti sva bila dovolj zgodaj, da sva avto pustila varno na odmikališču pri ruskem križu ... drugih sicer varnost parkiranja ni nič motila - ko sva se vračala, je bila cesta na tistem ovinku komaj prevozna, ker so bili avtomobili nagneteni na obeh straneh ceste.
Tura navzgor je bila božanska, navzdol pa garaška. Še navzgor grede sem upala, da bo pomrznjena skorja zdržala ... no, pa ni. Sneg se je ugrezal in še najlepše je bilo smučati za tistimi, ki so se matrali pred tabo - tam je bilo že vse zmleto in se vsaj pogrezal nisi, je bil pa sneg vseeno težak in stegna so peeeeeeekla.

zjutraj je bilo težko reči, ali bo vreme zdržalo ali ne

v konkretni strmini srce bije v ritmu centrifuge

še malo, pa bo najhujša strmina za mano ... pa spet sem na soncu - pašeeeee
spodaj v dolini je pa že vse zeleno

ura se bliža 12h, ko se sonce skrije za skale Razorja

Kriška stenca - dovolj oddaljena, da jo fotos še zajame
če s seboj nimaš širokokotnega objektiva, jo pač slikaš malo bolj od daleč ☺

Komentarji

  1. Dobre slike. Centrifuga je pa najbrž zalaufala v kombinaciji navdušenja, napora in adrenalina?

    OdgovoriIzbriši
  2. :o a povem po pravici? Je bil kar samo napor v tisti strmini. Adrenalinskega ni bilo nič takega na sporedu (če izvzamem eno nepričakovano skalo na poti dol), navdušenje mi pa ne spravi pulza nad 130 ☺

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave