Prva letošnja

Tam nekje zadnjih 12 let si gremo spodnjega očaka vsako leto ogledat od blizu v zadnjih izdihljajih starega ali prvih začetkih novega leta, odvisno od ostalih načrtov in vremena. Mnogi vihajo nos nad Tamarjem v tem času, saj globoko v dolini sonca ne vidiš kaj dosti tja do marca. Prav to pa pomaga, da je kljub splošnemu pomanjkanju sneg vsaj tukaj in pot iz Tamarja je ponavadi naša prva sankaška dogodivščina v novem letu.
Tudi tokrat je bila, le da je bilo letos na prvega januarja gneča na poti tako nemogoča, da se ne spomnim, kdaj bi bilo podobno. Težava je bila v tem, da so se v dolino valile tudi trume tistih, ki so se poti lotili z negativne smeri in bohnadej, da bi se držali svoje desne strani poti ... neee, zakaj bi se umikali tistim, ki se vračajo, pa še na sankah ...
Puščobnost drugih pa ni mogla pokvariti našega dneva.

S srednjim lumpom sva še polovico poti navzgor opazovala ljudi in ugotavljala, kako zelo hladne so lahko modre oči pri ljudeh in kako toplejši pogled prileti s strani temno rjavih oči. Popolno presenečenje pa so bile nekje vmes jantarno rumene oči - hkrati pri psu in njegovem lastniku; to je bilo pa kar malo grozljivo. Kakor je jantar sam po sebi topel, sta bila ta dva pogleda ledeno mrzla. Hihi, ja, to sva z mulčkom opazovala kar en lep čas ☺
Kako si lep ...


Komentarji

  1. Čudovita fotografija - hvala ti, da deliš to lepoto z nami ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave