Nemogoče je mogoče ali jutranji poljub na 2000m

PETEK zgodaj popoldne:
- gledam poročilo o snežnih razmerah - pravkar objavljeno obvešča, da je nevarnost plazov 2. stopnje ... pisofkejk torej
- preverim vremensko napoved - šajba cel vikend, pa hudo toplo
- odkrijem, da je Ruth spet objavila nekaj mamljivega
- telefonski klic od JM: Ej, tamali je še ful slab. Vročina ga še kar kuha

In kaj naj zdaj? Nič. Bolnišnica sredi vasi bo očitno podaljšala svoje delovanje v en božanski vikend. Vsi, ki bi lahko vskočili vsaj za pol dneva, so ali tudi sami konkretno bolni ali pa imajo že druge načrte :(

PETEK - tam okrog 4h, ko sem se iz Ljubljane vrnila v našo bolnišnico:
Žalobne novice so mi usta obračale že navzdol. Spet prižgem računalnik in nesrečno buljim k Ruth in TK Gora. Pojma nimam, kaj je S prineslo blizu, da mi je začel špegat za hrbtom. Naenkrat zaslišim
S: ja pejta, a ne!
M: kako naj greva, če sta vidva z malim še vedno fejst čudna, C pa tud če ni čist OK?
S: sam pejta, bom že jaz poskrbel za nas tri.

Dragi moj najstnik, HVALA!!!

NEDELJA
3:50 je bila ura, ko sem si v oči porinila leče
5:30 sva začela s hojo
11:30 sva doma pri najinih fantih pila sok iz sveže ožetih grenivk in pomaranč, ki so si ga pripravili za zajtrk in ga pustili tudi za naju

Cilj - Brda (oziroma Ruthina gora ☺)

Na Lipanco sva prišla še z lučkama na glavah

Bajte na planini so bile še v temi, je pa že lepo dišalo po zakurjeni peči
 
V daljavi se je barvala jutranja zarja

Sonce je vstalo medtem, ko sva grizla v tisto zoprno grlo pod razcepom za Brda in Debelo peč

Tjale desno gor jo mahava

Pismo, vreme se nekaj skup vleče, pa piha tud že konkretno
 
Tale si je zaželel mojega piškota, ki sem ga grizljala za zajtrk

Ah ja, moj kiks, ki je botroval poljubu na 2000m in ne na 2009m, kolikor jih Brda premorejo. Večer prej sem pametno iz nahrbtnika odstranila srenače, kar sem ob vzpenjanju v pomrznjeni strmini proti sedlu krepko obžalovala in temu primerno uprizorila nekaj metrov ritne tehnike, kar je povzročilo, da so se mi čist nepričakovano začele konkretno tresti noge. Res pobočje ni nevarno, mi pa vseeno ni bilo prav, da sem uprizarjala akrobacije. Edina rešitev, da pridem do sedla, so bile smuči v rokah in po stopinjah do vrha. Zaradi mojih tresočih nog je bil na vrhu le JM, jaz pa sem ga počakala na sedlu.

Na planini spodaj piše, da morajo biti psi na vrvici. ☺ Najini so bili nazaj grede kar v nahrbtniku. Za Triglavom so se nabirali črni oblaki, okrog naju pa je zavijalo, da je bilo treba konkretno držati vse, kar ni bilo pritrjeno.

Do spusta sem tudi jaz že pomirila svoje noge☺Na gričkih pod sedlom se je sneg že precej segreval in najbrž je bila ob koncu dneva tudi tukaj taka čofta kot zadnjič na Mrežcah.
Ob vračanju sva bila popolnoma navdušena nad odločitvijo, da greva zgodaj - do tiste "moje" strmine sva bila praktično ves čas sama. Ob vračanju pa sva srečevala cele procesije, ki so se valile v vse smeri do in nad Lipanco. V tistem grlu pod razcepom za Brda in Debelo peč sem jih naštela 16 ... še dobro, da s smučmi lahko prečiš kamor ti paše ☺

Doma naju je čakal sok in najini bolj ali manj bolni fantje.
Po tako krasni polovici dneva bom sigurno našla dovolj energije, da speljem ta teden z zdravljenjem mojih fantov vred.

Komentarji

  1. Moj globok poklon pred vašimi srci zapisanimi visokogorju ... fotografije so čudovite in tista, ko deliš svoj zajtrk je prav posebna :o)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vaaaau, fajn podvig! Fotke so čist hude!
    In poklon najstniku za takole reakcijo - ne le za prepoznavanje potrebe ampak za ponujeno rešitev.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko tole gledam, še mene premami, da bi končno premaknila rit tudi v kakšne višave. Lepo. In 3x hura za fante. :) A ne, da paše, ko so že enkrat veliki, ko niso več samo dojenčaksti?

    OdgovoriIzbriši
  4. @odmevčica: a veš, to te itak drži in ne izpusti ☺
    @majcha: tudi jaz sem čist navdušena nad izvedbo dneva, kakor se je v danih okoliščinah pač dalo in S neskončno hvaležna. Malo me je sicer stiskalo, ker sva bila na odklopu samo midva (Pokljuka spodaj pa polna ljudi), ampak če so bolni, morajo odležat, a ne ... bomo snežni odklop v skupni izvedbi nadoknadili enkrat drugič
    @Banditka: ja seveda paše! Včasih, ko se kdo od njih vseeno še stisne k meni, razmišljam, kako majhni so bili včasih (pa niso več) ... ampak ja, vsako obdobje ima svoje čare, tudi to, da so večji in za svoja leta zelo samostojni.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ej sem prebrala kaj si mi napisala na blogu - samo jaz sem v nulo prepričana, da ne izpolnjujem pogojev za ta podvig :o))) Neskončno občudujem tvoje podvige in vnemo in ljubezen do gora ... meni je izgleda bila dana v zibko samo ravnina :o)))

    Hvala ti, da mi je dana vsa ta lepota skozi dotik tvojih krasnih fotografij ...

    Vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave