Mozaik dolomitskega tedna

Kakor se je začelo čudno (z merjenjem temperature pred odhodom), je bilo teh sedem dni božanskih. Povišano temperaturo smo še pri zadnjem mulcu pustili doma, kašelj in smrkelj sta šla seveda z nami, ampak če je samo to, je čist OK. Na konkretnem minusu sta se tudi ta dva utrudila in precej omagala že po nekaj dnevih. Seveda smo prve dni s seboj tovorili zavidljive zaloge robčkov, ampak ... ja, pač, če ne gre drugače.

Ob večerih smo spet udarili sedemdnevni turnir v enki, ob tem spremljali smeh, krohot, solze - tako tiste zaradi joka kot tiste zaradi smeha. Tokrat smo imeli tekmovalca več - tetko od mulcev.
Oba rojstna dneva smo seveda peljali s seboj, pojedli torto, podarili in odpirali darila.

Čist nepričakovano smo srečali ljudi, ki jih že dooooolgo nismo, pa bi najmanj pričakovali, da se peljemo v isti gondoli. Prav tako smo povsem nepričakovano srečevali ljudi, ki bi si jih najmanj želela srečati - ne na dopustu ne kje drugje ... pa so naključja včasih precej huda.

Opazovanje ljudi okrog sebe je prineslo nova spoznanja. Definitivno je najmočnejši vtis naredil pokvarjen avtomat za pijačo ... no ja, ne avtomat, pač pa možakar, ki se je spravil nadenj. Takoj za njim se nahajajo moja negativna čustva nad tipom, ki je malemu zapeljal v škarjice in povzročil krvav štempelj na obrazu.

Konkretno nizke temperature so povzročale rahle preglavice naši dizlarski prevozni kravi ... ona jih je pravzaprav kar dobro reševala, soseda v pritličju pa je očitno prebolevala svojevrstne bolečine, kadar smo spustili oblak dima pred hišo ☺

Vreme je bilo sploh poglavje zase - pravzaprav nam je bilo zelo naklonjeno, kakor so bile napovedi vse sorte. Vmes smo nagovarjali JM, naj vendar že razbije oblake ... ☺pa se je na koncu vedno izšlo po običajni poti.

Zadnji dan nam vremensko in "srečno" ni bil najbolj naklonjen in smo končali že po slabih treh urah. Kljub temu smo v sedmih dnevih po ocenah na ski-performance check prevozili med 215 in 230 km.

Še na zadnji smučariji ob koncu lanskega leta sem S sitnarila, da vozi kot ena povožena krota, ta teden pa mi je mulo povsem zaprl usta ... pravzaprav mi jih je odprl. Prav užitek ga je namreč opazovati, ko se spravi nad kuclje. Da z veseljem in brez najmanjših težav vozita kuclje tudi mala dva, je pa sploh veselo presenečenje. Dneve smo zaključevali primerno utrujeni, saj smo razen zadnjega dneva vsak dan vozili vsaj 6 ur. Ob vsem tem smo tudi drsalke, hokejce in pak peljali s seboj le zaradi lepšega ... no ja, JM pravi, da bi bilo sigurno slabo vreme, če bi jih pustili doma.

Doma se je medtem odvijalo vse sorte - večina poznanih še vedno boleha za kakšnim virusom, prijateljica se ubada z druge vrste uničujočim virusom ...

tale je za T ... da bo čimprej "ujagala" pomlad v svojem življenju