Ko ti srce pleše od veselja

Pred nekaj dnevi smo spremljali S na letošnji predzadnji tekmi za DP v njegovi disciplini in kategoriji ... ampak zgodba se začenja leta nazaj ...
Včasih se mi zdi, da mu gre v
vertikali vse lažje kot na trdnih tleh
For the record - precej nesrečna bom, če bo katerikoli od mojih otrok vrhunski športnik. Pa ne, da jim ne bi privoščila, prav zato - privoščim jim več od matranja vrhunskih športnikov. Želim pa, da se vsi trije ukvarjajo s športom zase ... ker je zdravo, zabavno, sproščujoče, navdušujoče ... mah, je fajn no. In ker sama zase vem, da mene osebno ura prave švicarije očisti najmanj sitnobe (saj ne, da bi bil to pogosti pojav pri meni :o) in napolni z neizmerno energijo, ki jo pridno trošim pri vsakodnevnih drugih traparijah.
Če grem dalje. S se je nekako našel v svojem športu, pa ker je mulo pridno treniral in milo mežikal s tistimi dolgimi trepalnicami nad pegastimi lici, mi srce ni dalo, da mu rečem ne, kar se tekem tiče ... dokler v športu uživa. Ja, seveda smo prišli tja - že pred nekaj leti. V sredini svojih sovrstnikov na skupnih treningih se je začelo - bolestno tekmovanje med seboj, zezanje, zoprnarjenje, živčnost ob opazovanju drugih, ki so določeno stvar izpeljali bolje od njega ... prišli smo tako daleč, da sem tudi sama vse skupaj postavila na kocko "če bo vse skupaj tako trpljenje, si najdi drugega norca, ki bo taksi služba za tvoje treninge". Zaradi nenehnega tekmovanja je pozabil uživati v svojem elementu :(
Po tistem so sledili meseci drugačnega garanja. Ponovno se je bilo potrebno naučiti uživanja in izplačalo se je. Mulo ponovno uživa in mislim, da zdaj končno tekmuje sam s steno in ne več s sotekmovalci.
Tokrat je bil na skoraj "domači" tekmi v mojih očeh absolutni zmagovalec. Z zasedenim 11. mestom je od veselja skakal pod strop, vriskal od veselja in kar naprej ponavljal "uspelo mi je".
Sam je uspel premagati tisto, kar je na ogledu ocenil, da zmore in bil po moji oceni daleč najsrečnejše bitje v dvorani ... takoj za mano ... in JM. Kakor je on veselo poplesaval okrog naju, se je tudi po mojem podstrešju podilo "uspelo mi je" :) mulo uživa in šport mu je spet v veselje ... iskreno upam in mu želim, da tako tudi ostane. Dragi moj mali veliki fant, ti samo uživaj!
 

Komentarji

  1. Kako lep zapis! Veseli me, da vam je uspelo - pa da se predvsem vidva kot starša znata postaviti "na pravo stran" kar se tiče treningov.
    Spomnila si me na eno judo tekmo, kamor sem peljala tamalega po mojem nekje v drugem razredu. Mulčki, ki se v glavnem vpišejo na judo "kr tko mal", pač v šoli je ta možnost v OPB, in v veliki meri nehajo kar kmalu - vsaj sodeč po tem, koliko jih trenira kasneje v klubih je osip kar visok. Pri prvi, drugi tekmi (še z belimi pasovi) smo bili tam starši, ki smo odhajali domov nasmejani, z nasmejanimi mulčki, ker je bil na tekmi, ker se je mel fajn, ker je morda celo kaj zmagal. In tam so bili tudi taki, ki so družinsko odhajali domov z dolgimi obrazi. "Ja a se nisi mogel malo bolj potrudit? sej je bil manjši kot ti" sem slišala eno od takih mam. Me je melo, da bi jo enkrat okrog ušes. Mulček je kar sam vase lezel, bogi revež. In točno se spomnim njihovih obrazov, ko sem jih videla, ko so se odpeljali z igrišča. Dolgi ksihti, pokvarjen dan. A ni škoda?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ha, moja tema. :)

    Jaz sem pa zrasla v družini športnikov, trenerjev, športnih pedagogov ... Ukvarjati se s športom v naši družini je bilo kot dihati zrak. In vsi smo bili v tekmovalnem športu.

    Ne vem, če je tako zelo narobe, da se ukvarjaš s športom tekmovalno. Celo mislim, da je to nekaj najboljšega, kar se lahko otroku ali mladostniku zgodi. Seveda se moraš spoprijeti s strahovi, šikaniranjem, tekmovalnostjo in podobnim, ampak če to zmoreš, potem si iz pravega testa. In enkrat ko to presežeš, potem si zmagovalec.

    Pravi, dobri športni trenerji zelo vzpodbujajo pozitivno tekmovalnost, kolektivni duh in predvsem povdarjajo to, k čemur tudi ti stremiš kot mama - vsak tekmuje predvsem sam s sabo. To mora biti jasno vsakemu športniku. Samo na ta način se lahko maksimalno skoncentrira in motivira tako med treningi kot na tekmah. Če ima športnik pred sabo cilj preseči samega sebe, mu bo uspelo.

    In zelo veliko vlogo pri kaljenju mladega športnika igrajo starši. Zelo veliko. Ker ga vzpodbujajo, ga vozijo na treninge, kadar ima krizo in hoče vse skupaj pustiti, ga morajo tudi malo brcnit v tazadnjo plat in mu rečt, ''ne, ti to zmoreš, nadaljuj''.

    Tvoj sine uživa v plezanju in tudi v tekmah. Nič narobe ni, če čuti tekmovalnost in si želi biti boljši od drugih. To je prvinski človeški nagon. Če pa je prišel do stopnje, ko je začel tekmovati sam s sabo, potem je pa sploh zmagal. Kar tako naprej.

    OdgovoriIzbriši
  3. @Sandra: Mah, a veš, jaz o tem resnično mislim precej drugače ... ko spremljaš izrazito nesrečo v očeh svojega otroka, bi naredil vse, da to prekineš - vsaj jaz. Poglavitna stvar, ki bi jo rada dala svojim mulcem je, da se naučijo biti srečni - nič drugega. Imajo čist vse pogoje, da so lahko srečni, samo, če tega sami ne znajo, sreča ne bo prišla iz lufta.
    Na tej zadnji tekmi sem po naključju spremljala znašanje dveh staršev nad hčerko ... človeka z občutnim presežkom kilogramov sta se na hči (ki je mimogrede dobra) spravljala z besedami "navadna lenoba si, samo roko bi morala premakniti, pa bi prišla dlje" ... samo navdušenje nad lastnim otrokom mi je preprečilo, da jima nisem rekla, naj probata spraviti svoje obilne riti tja gor v previs in naj na svojih zamaščenih rokah izkusita moč gravitacije v kombinaciji z lastno težo ... ej, ko poslušm take, mi gre na bruhanje, verjemi ... in preziram starše, ki delujejo na tak način - jg, tko je.
    In ja, če želi(jo) tekmovati, nimam ničesar proti, dokler so ob tem srečni. Ko/če se bo to enkrat spremenilo, bom definitivno prva, ki bom poskusila to spremeniti - pa tudi če za vse večne čase zaključi s tekmovalnim športom. Ni vredno pokvarjenih dni - točno tko, kot pravi Majcha.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zanimiva tema.
    Jaz osebno nisem nič od športa profesionalno trenirala, sem se pa vedno z njim ukvarjala. Svoji punci že sedaj vključujem v šport, najraje v družinske:).
    Zame je prav tako šport ventil za sitnobo in za polnjenje z življensko srečo in energijo. Brez njega sploh nisem jaz.
    Meni se zdi tekmovalnost zdrava. Ne do te mere, da se lomijo kosti in psiha, vendar do te mere, da premagaš samega sebe in da dojameš da se z voljo in vstrajnostjo marsikaj da.
    Meni npr. vedno na koncu zmaga poguma. Velja bolj za življenske zadeve, kot za športu. Evo en primer: smučala sem v klubu od 3 razreda pa do 1 letnika srednje šole. Na koncu pa niti izpita za vaditelja nisem opravila. In še kar nekajtakih primerov bi se našlo pri meni. Na koncu mi zmeraj zmanjka poguma.
    Tako, da jaz se strinjam s Sandro, da je kot starš fajn kdaj mal pritisnit in seveda odnehat, ko je pritisk premočan.
    Kakorkoli pogledamo v življenju se bodo otoci vseskozi srečevali s tekmami, važno je da znajo tekmovati pa če tudi ne vedno zmagovati.

    Tisto o starših, z neiživetimi ambicijami pa tudi mene straši.
    Jaz upam, da se moji punci najdeta v kakem športu, ki me ne bo preveč strašil in preveč stal:))). Pa da jima bo služil kot sprostitev, da si v njem poiščeta zdravo družbo in prijatelje. Mislim, da tud kako tekmo morata čez dat, da pa bi bil to edini način preživlanja prostega časa bom pa protestirala:).

    To, da pa tvoj sin uživa v tako lepem športu kot je športno plezanje, bi pa lahko rekli, da so sanje vsake mame. Hec!
    Zame je to eden najlepših športov, žal sem tko pozno začekla, da dvomim da bom kam daleč prilezla:)))

    OdgovoriIzbriši
  5. ☻ En tak fleten odgovor sem spacala skupaj, pa je mašinca prižgala blue screen in ... pojma nimam, kaj bom ponovno sestavila.
    Zgodaj popoldne je moj zgornji zapis prebral S in me doma v smehu vprašal, če to pomeni, da ne sme več zmagovat ... :o se je zraven režal kot un maček pri Alici
    In definitivno nisem proti tekmam. Kje pa. Sem proti vrhunskemu športu in (nezdravemu) priganjanju staršev (kot piše Tina - tistih z neizživetimi ambicijami). Iz mladosti imam še vedno dovolj prijateljev nekdaj vrhunskih športnikov svetovnega formata, ki jih hudo dobro poznam in svojim otrokom ne privoščim njihovih življenjskih zgodb. Res ne. So prehude ... za tako količino garanja, odrekanja in poškodb je njihovo današnje stanje zadovoljstva čist preveč švohotno in praviloma daleč stran od njihovih mladostnih usmeritev.

    Aja, Tina - pol se lahko kdaj srečamo pod kakšno stenco? In ja, športno plezanje je lep šport ... v več pogledih ☺ se absolutno strinjam ;)

    Prej sem bolj smiselno zapisala, ampak se mi ne da več še enkrat ...

    OdgovoriIzbriši
  6. Hmmm, kaj naj rečem na tole... Sama sem se v pas spravila pri nekajindvajsetih. In zdaj se bom počasi spet, pa sem nekajintrideset. :)
    Čist tko, for the record - moja mama je bila trdno prepričana, da je plezanje nevarno. In smo se enkrat srečali v Rovinju. Kjer se je na lastne oči prepričala, da nam v steni ni hudega. Celo splezala je eno smer. Pa je bla nekajinštirideset! :D Na koncu je prijavila, da naj pazimo na cesti - da je hujše. :D
    Lep šport, ja, se strinjam, res, v več pogledih. ;)
    In verjamem, da lahko tudi pri naših letih še daleč prilezemo. Kar pogumno, Tina!

    OdgovoriIzbriši
  7. Hmm.Tud jaz sem začela pri nekajindvajsetih bila ful pogumna, hitro napredovala, bila v Triglavski steni in opla, zanosila 1. Nadaljevala s plezanjem in ugotovila, da to ni več isto. Želja po adrenalinu se je vsaj prepolovila in strah je vseskozi prisoten. Zanosila še drugič stopila v 30-ta. Plezala vedno manj.
    Zdaj zopet "treniram" 2x na teden in res uživam. S steno pa še nisem imela globjega pogovara odkar imam punce. Hočem reči, da se nisem soočila z nobeno alpinistično smerjo, kjer si samo ti in skala. Neka odgovornost se mi je obesila na rame in težko jo nosim s seboj v steni.
    Je pa res da plezanje ni stvar za zraven, tko kot je tek al pa kolesarjenje, tko da vzame velik časa. Ampak prijetnega!
    Z veseljem vaju pocukam ali pa se pustim pocukat pod kako stenco:)

    OdgovoriIzbriši
  8. Uuuuuuf, Tina - športno plezanje in alpinizem sta pa precej narazen, alpinizem res ni "za zraven", športno plezanje pa brez problema :) ... in verjamem, da se boš težko pripravila na ponoven "pogovor s steno", ampak če ti bo sedlo, držim pesti zate. Sem pa tudi sama po prvem porodu ugotovila, da čelada ni samo zaradi lepšega ... in šla kupit lastno, ki me vztrajno spremlja :o
    Kar se pa let tiče ... hihi, sploh niso ovira, tud če piše švohinštirideset ☺ samo uživat je treba

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave