Hlapec starš in njegova pravica ...

ali teden otroka v variaciji vseh tistih, ki si enkrat letno vzamejo čas za pranje možganov otrok, ki jim jih zaupamo v oskrbo v dopoldnevih.*

Ja, sem starš. Trikrat. In nisem starš samo za vikende in ob večerih, ko otroci že spijo. Družina mi pomeni daleč največ na svetu in pred leti sem brez pomisleka zavrnila po mnenju mnogih sanjsko waw oh-in-sploh službo v mestu, kamor moje fante odpeljem na pohajkovanje še ta mesec (zame pač ni bila sanjska in nikoli mi ni bilo žal tiste odločitve - tam bi imela otroke zgolj na papirju in kot stroškovno postavko v družinski računovodski bilanci).
Otroke imam rada zase, rada jih videvam zjutraj, popoldne in zvečer. Rada se z njimi pogovarjam, ure in ure igram enko, domine in po novem tudi tarok, skupaj z njimi visim pod kakšno steno, skupaj kuhamo, ustvarjamo, kolesarimo, rijemo po vrtičku, se skupaj odpravimo v knjižnico ... in delamo doma - vsi brez izjeme. Če smo družina, je treba v družino prispevati po svojih najboljših močeh in z leti imaš (do neke meje) moči vedno več in moraš prispevati vedno več. Pospravljanje pomitega pribora počasi preraste v pospravljanje celotnega stroja in prej ali slej bo tudi najmanjši spretno vrtel kuhalnico med pripravo obroka za celo družino (zdaj pač še ne sme).
Pri nas doma NI samo po sebi umevno, da se vsak, ki pride domov, najprej zlije na fotelj pred televizijo in potem do onemoglosti mrcvari malo črno škatlo z mnogimi raznobarvnimi gumbi. Prav tako računalniške igrice NISO defaultna pravica vseh prebivalcev našega brloga. Ne, niso, kljub temu, da oba z JM obvladujeva prav IT foh. Je pa samo po sebi umevno, da čisto vsak dan čisto vsak od nas naredi nekaj doma - nekaj, kar ni samo "za tvojo rit".

In potem vsako leto preguramo prvi mesec novega šolskega leta. Vsakega septembra nam staršem (in najbrž tudi otrokom) v šolskih učilnicah razredničarke perejo možgane o dolžnostih otrok v šoli, česa vse ne smejo, kaj vse morajo, bla, bla, bla ... poleg tega pa se (vsaj pri nas) dnevno spuščajo v take skrajnosti, da moram podpisovati podpise kot so "v puščici je imel nepodpisano barvico" ... sori, kar je preveč, je pač preveč. V mojih časih si domov prinesel podpis šele, ko je bila neumnost, ki si jo ušpičil, res že kapitalna traparija ali skrajna nevarnost. Danes pa pišejo v beležke vse tisto, kar bi po mojem menju v šoli morali obvladati učitelji sami.
Otroke gonijo z dolžnostmi in jih vsaj v prvih tednih stisnejo do onemoglosti, da starši hočeš nočeš igramo vlogo blažilca njihovih pritiskov (ker mi kaj drugega itak ne preostane - v prvih dneh prvega meseca pa res ne morejo še prav veliko ušpičiti) - govorim o naši šoli, seveda.
In potem pridemo do začetka oktobra. Groza me je vsakega oktobra sproti. Takrat si ti "zgornji" zadajo nalogo, da mularijo seznanijo z vsemi pravicami, ki jih imajo (ali nimajo, če mene vprašate).
Če pogledamo samo letošnjo temo Mediji za bogatejše otroštvo,   se preselimo v možgane otrok, ki jih dober teden napihujejo z "njihovimi pravicami doma" (na dolžnosti v tem istem okolju pa seveda niti pomislijo ne), in poskusimo predviditi njihov način razmišljanja, nas (oziroma mene) ne bi smele presenetiti izjave/vprašanja v stilu:

Mami, zakaj jaz nimam svojega računalnika? in na odgovor novo vprašanje A veš, da imam svoje pravice?
Zakaj ne smem igrati igric, kadar si želim?
Zakaj ne smem kar naprej gledat televizije?

Sori, meni vsak začetek oktobra vre v glavi. Vsako leto v tem obdobju moram svoje otroke postavljati nazaj na realna tla. Vsakič znova mi dviguje pokrovko, ko jim moram nazorno pojasniti, da je popolnoma vseeno, kaj jim tlačijo v glavo po šolah, oni doma MORAJO pomagati. Njihove domače dolžnosti ostajajo nespremenjene in pretirano poudarjanje njihovih pravic še ni priznanje pravice, da si vse te razlage tolmačijo po svoje na njim ljub način. In ne glede na vse pisarije in razlage v vsakoletnem tednu otroka bodo pri nas doma računalniške igrice in TV še vedno zgolj občasni privilegij otrok ne pa njihova avtomatska pravica. Pa če se še tako grdo bere, bodo moji otroci, dokler bodo živeli pod mojo streho, MORALI ven na zrak, ko bo lepo vreme in me nobena njihova "kao pravica" ne bo prepričala, da jim moram na njihovo željo omogočiti buljenje risank na TV. In kljub vsemu bodo še naprej doma v gospodinjstvu pomagali po svojih najboljših močeh. Kljub vsej fami ne bodo imeli lastnega mobitela dokler ga ne bodo RESNIČNO potrebovali.
Prisežem, da se bom držala vsega zgornjega in še česa zraven. Sem zato slab starš? OK, tudi prav. So shoot me!

*Včasih zelo intenzivno razmišljam o tem, da učitelji osnovnih šol ne bi smeli učiti, dokler niso tudi sami starši. Človek, ki je tudi sam starš, najbrž ne bi sproduciral toliko z vzgojo skreganih idej ... ali pač?

Komentarji

  1. Oj, M. Se strinjam s teboj. Vzgoja je sigurno najprej domena staršev in šele nato pomembnih ostalih. Tudi meni se zdi pretirano, to kar se danes dogaja ''na področju'' vzgoje otrok. Stvari so ušle izpod nadzora. Absolutno se preveč povdarja pravice otrok, na dolžnosti pa ne pomisli nihče. Ali pa le redki. In vse to se začne že v rani mladosti, takoj po rojstvu, ko starši pademo v kolesje ''otroku prijazne vzgoje''.

    Naj ti povem primer francoskih prijateljev, ki so mi letos poleti povedali, kake članke brejo francoski starši. ''Otroka dajte na kahlico šele takrat, ko vas bo sam prosil za to, sicer posegate v njegov prostor in v njem zbujate frustracije''.

    Podobnih neumnosti je v strokovni literaturi veliko. Preveč. Sociologi, psihologi, pedagogi in kar jih je še, bruhajo dobronamerne nasvete in teorije kot po tekočem traku. Ne bom rekla, da so vse slabe, ampak večina pa ja.

    Tudi sama sem podlegla revijam in knjigam o vzgoji otrok, ko sem s prvim trebuhom vsa prestrašena čakala na otroka. Euforija me je držala še kako leto po rojstvu prvega otroka, potem je blo pa konec. Zdaj izbruhnem v smeh vsakič, ko vidim, kako zavzeto mame listajo po podobnem čtivu, dajejo termometrčke v vozičke otrok, da merijo temperaturo vozička na sprehodu in podobne neumnosti.

    In isto je z branjem otrokovih pravic v šoli. Ok, sej vem, od kod to izhaja. Včasih je bila vzgoja otrok precej avtoritarna, tudi nasilna. Zato smo začutli potrebo po ''prijazni vzgoji'', starši naj bi bili prijatelji svojih otrok, jih nežno vodili skozi življenje. Ampak permisivna vzgoja, del katere je tudi pretirano povdarjanje otrokovih pravic, ni obrodila pričakovanih rezultatov. To se kaže na otrocih.

    Da skrajšam, jaz sem za sodelovanje, ljubezen in vzajemnost - ampak, šefi smo pa starši in mi postavljamo pravila. Otroci MORAJO ubogati, se podrejati in si stvari prislužiti. Starši zato moramo postaviti pravila igre, meje in jasno povedati otrokom, kake so njihove dolžnosti. Z ljubeznijo pa pridejo tudi pravice ... same od sebe.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mah, napisala sem cel spis, pa mi ga je požrlo.

    Ne ljubi se mi še enkrat.

    Se strinjam s tabo. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko smo bili mi v šoli (mater se grozno sliši - tista "v starih časih" varianta :)) smo tudi poznali svoje pravice. In jih seveda poskušali "uveljavljati" na podoben način. Pač bezaš, do kam lahko greš, normalno. Ampak smo imeli starše na eni strani in učitelje na drugi, ki so nas postavili na realna tla, da so pravice in so "pravice". In nas seznanjali tudi z dolžnostmi.
    Danes imam občutek, da bi kakšen učitelj še udaril po mizi glede dolžnosti, pa - ne sme. Ker prirohni kakšen starš in maha s pravicami. Starši so pa v prevelikem številu izgubili stik z realnostjo. Kdo ve zakaj, kdo ve kje in kdo ve kdaj. So pa ga. In potem poslušamo floskule o obremenjenosti otrok. Ker imajo domače naloge ali kaj podobno trapastega. In mnogi so mnenja, da je čisto prehudo, da mora otrok odnesti smeti, zložiti posodo v stroj ali posesati dsvojo sobo - ker so revčki itak preobremenjeni s šolo. Vsakič znova me preseneča, da je za vrtičkarja popolnoma sprejemljivo, da ima po vrtcu še plesne urice pa gibalne urice pa glasbene urice pa angleščino pa še kaj, ko je otrok enkrat v šoli je pa vsaka domača naloga čisto prehuda obremenitev.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ej, super spisano. In, kakorkoli obračam - kolikor te jaz poznam, si super mama. Takšna, kakršno bi si želela tudi sama. In to je največji kompliment, ki ga lahko dam nekomu za starševstvo. Zato, kar se mene tiče - le tako naprej. Otroci ti bodo nekega dne hvaležni, četudi jim zdaj včasih ni prav, ker se jim morda zazdi, da imajo premalo "pravic".

    OdgovoriIzbriši
  5. Postavljanje meja otrokom je tudi dokaz ljubezni do njih - marsikateri otrok se tega enkrat pozneje tudi zaveda. Večina otrok, to smo počeli tudi mi, od svojih staršev pričakuje dokaze ljubezni, ker jih enostavno potrebuje. Prepovedi in meje na prvi pogled res zgledajo kot odtegnitev ljubezni, vendar pa marsikateri otrok enkrat dojame, da so pravzaprav del paketa ljubezni in da so starši pripravljeni iti skozi faze, ko jih otrok zaradi postavljanja meja ne mara preveč, ker imajo otroka radi in mu želijo dobro.

    Enkrat sem spoznala tudi enega od tistih "amebastih" otrok, ki nima izrazite osebnosti, ker mu nihče ni postavljal jasnih meja... Očitno je bilo, da je dečva to dojela kot pomanjkanje ljubezni s strani staršev (ki so raje priljubljeni otrokovi sopotniki kot starši) in se ni preveč trudila odraščati, ker od staršev pričakuje, da pomanjkanje ljubezni v preteklosti nadomestijo :-(

    O dobrih starih časih na žalost ne morem reči preveč dobrega... Res je bilo vse skupaj bolj strogo, ampak velik del meja in prepovedi ni imel kakšnega posebnega smisla. Bolj po načelu "Jaz sem starš in imam moč in ti jo kažem ob vsaki priložnosti, pa če je ta primerna ali ne"

    Not good.

    OdgovoriIzbriši
  6. V današnji Sobotni prilogi Dnevnika je en super članek na to temo. O tme, kako sodobna literatura pripelje izobražene starše srednjega sloja do tega, da postanejo otrokocentrični in se pehajo za idealnim otrokom in so zafrustrirani, ker jim to seveda ne uspe s prijemi a la poslušanje Mozarta med nosečnostjo.

    OdgovoriIzbriši
  7. :) mal sem se morala skašljat :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Mah, že štirikrat sem začela z branjem članka, ki ga omenja K, pa se mi danes očitno ne bo izšlo ... da ga kasnje ne bom spet iskala, ga bom kar tukaj prilimala - če bi ga bral še kdo :)

    OdgovoriIzbriši
  9. O, hvala za link. Zanimivo branje.
    Zanimiv se mi je zdel poudarek, da so danes starši tako negotovi kot ni bila nobena generacija staršev doslej. Pa v bistvu ni čudno, saj v poplavi informacij, ki so si seveda tudi diametralno nasprotje čisto nikamor ne moreš do popolnosti umestiti svojega mulčka. Kar je normalno, saj je edinstven. Hkrati dobivaš pa signale, da bi ga vendarle nekam moral "popredalčkat". In ker ne gre, samo tuhtaš, kje si ga polomil.
    Soseda mi je pred časom rekla, da bi moral človek najprej imeti tretjega otroka. In ji dam čisto prav - če ne prej se pri tretjem naučiš, da se moraš kljub vsem informacijam in dvema predhodnikoma še kup stvari naučiti na novo, in to iz prakse, ne iz knjig. Kompliciranja je manj, pa do takrat imaš že izkušnje iz prve roke, da vendarle ne delaš nič tako strahotno narobe, tudi če delaš drugače, kot piše v knjigi, saj imaš doma že zdravega in zadovoljnega mulčka ali dva.

    OdgovoriIzbriši
  10. Čeprav imava midve kdaj različne poglede na določene vzgojne ukrepe - a jih uspešno predelava ravno s stališča, da so otroci različni, starši ter situacije prav tako različne - se še kako strinjam s tabo. Otroku prijazna vzgoja ne pomeni nepostavljanje meja in ujčkanje na vsakem koraku, pač pa vzgojo za življenje v tem svetu in družbi. Khm, sem rabla precej časa, da sem zgruntala to ... in začela izvajat brez slabe vesti :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave