Poskus mega odklopa

Pod okriljem vabečih gora se skrivajo
kruti dokazi manj kot 100 let
oddaljene zgodovine
je v svoje roke vzelo vreme. Če pogledam dogajanja celotnega podaljšanega vikenda, mi pravzaprav ni popolnoma jasno, s čim smo si zaslužili ravno tistih nekaj vmesnih uric, ki smo jih nujno nujno nujno potrebovali ... dobili smo jih pa le - vremensko prijetne urice ob podaljšanem vikendu, za katerega je bilo napovedano malo bolj čudno in aktivnostim na prostem ne v celoti najbolj prijazno vreme, pa je na koncu izpadlo še precej hujše kot to ...

Kljub vsemu je bilo prvi večer zelo prijetno na "buškem plac".

In čeprav se je drugo jutro ob 5h utrgalo nebo in so strele rezale zrak povsod naokrog in sem kljub dopustu obupano stala pred oknom in gledala v žareče jutro, smo dobrih 6 ur kasneje točno opoldne z zadovoljstvom slačili neopren, pospravljali jopiče, čelade, vesla in čoln ... z mularijo smo si privoščili rafting na Soči ... nepozabno (fotk nimam - sem bila ves čas na vodi).

Preostanek dneva, ki smo ga nameravali "zabiti" v plezališčih okrog Bovca, smo po sili razmer prestavili v bazen.

danes na srečo tam rastejo le rožce :)

... okrog njih pa se brezskrbno podijo metulji

Sobotni potep smo namenili poti miru in Klužam (skupaj z zgornjo utrdbo fort Herman). Tokrat je bila na vrsti naša domača zgodovina in domače lepote ...

Del dneva smo seveda namenili tudi Soči, koritom pri Kršovcu in pogumu (neumnosti?) kajakašev, ki so se spuščali skoznja ... določene je veselje pogledati, nekateri pa so se ob spustu sigurno ponovno rodili ... pa najbrž spet s premalo samokritičnosti ... pri teh zadnjih človek niti ne ve, kaj naj stori ... naj svoje pete odnese dalje in se dela, kot da ni opazil samomorilskih nagnjenj nepripravljenih amaterjev, ki podcenjujejo zavidljivo modro reko ali naj si s tujo neumnostjo zagreni dan, se spusti do izhoda iz korit in povpraša "naplavino", če slučajno potrebuje pomoč ob iskanju svojih udov in ostalih sestavnih delov ... tokrat smo to zadnje prepustili mojstrom, ki so odbrzeli skozi korita kot za šalo ...
In vreme je spet zdržalo do trenutka, ko smo se odločili, da "imamo dovolj za danes". Ni bilo 5 minut kasneje, ko se je nebo nad Bovcem zaprlo, ob 5h popoldne se je stemnilo in ... hudo močno deževalo še celo noč in celo jutro in ... odplaknilo vse načrte za nedeljo. Kljub odpadlemu načrtovanemu hribolazenju in plezanju je izkupiček vikenda prijeten. Bomo pa naslednjič nadoknadili.
Tole spodaj je tokrat nujno potrebno. Priznam, da mi je bilo tam ob njej kar precej neprijetno, da poznam le delčke spodnje umetnine. Definitivno pride na to-do listo ... si zasluži.

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!
|Soči|Simon Gregorčič|

Komentarji

  1. Ja, krasni konci. Eno boljših potepanj sva si tam okoli privoščila še pred mulčki. Bo treba spet...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave