Korziški odklop IV

14.7.2010 18.00

Na plaži v Portu

Vožnja od Propriana do Porta po km sicer ni dolga, po intenzivnosti pa kar konkretna (nisem našla drugega pametnega izraza).

Nevšečnosti so se začele že na samem začetku na dobro poznani cesti proti Ajacciu. C je tokrat kljub počasni vožnji konkretno bruhal. Precej zanimivo mi je dejstvo, da te živ bog ne obsoja zaradi počasne vožnje, če si za volanom avtodoma. Če prevažaš običajen osebni avto in zaradi bruhalca na zadnjih sedežih poskusiš prihraniti nekaj nevšečnosti, pa se najde kar nekaj nestrpnežev, ki ti potem skozi šipo z ročno mimiko in svetlobnimi napravami sporočajo marsikaj. Mah, naj se zaletijo nekam.

Medvedek Pu se je ves čas vozil z nami ... ima čisto posebno mesto pri nas doma :)

Naš današnji cilj – odkriti mesto s kampom nekje na Z obali Korzike. Pogoj – všeč nam mora biti tako mesto kot kamp.

Za prvo od takih mest na naši poti se izkaže Cargése, vendar ima nekaj km iz mesta ven popolnoma nesprejemljiv kamp.

Naslednjič nam zaigra srce, ko na križišču v Piani, v mestecu nad Ficajolo, kamor nas tudi vleče, zagledamo tablo za kamping na plaži Arona. Vožnja čez polotok je fenomenalna. Sam polotok je bil ujet v igro meglic in občasno se nam je zazdelo, da se vozimo v pravljico (sam ne tegale preveč resno jemat – cesta je ubijalsko ozka vsekana v hrib in brez bankin).

Meglice so se igrale z izgledom pokrajine ...

Na poti najdemo izhodišče za vzpon na Capu Rossu, ki ga imamo pricahnanega za enega od naslednjih dni in nihče od naju z JM ne pomisli na nič drugega kakor »ja, to je to … mora biti«.

Pogled na Capu Rossu ... nam bo uspelo priti gor?

Pa naju prizemlji spust v zaliv in vhod v t.im. kamp na plaži. Mnja, na plaži, pa kwa še. V oblaku na hribu je bilo prijetnih 22°C na plaži pod njim pa grozljivih 34°C, stisnjenih med hribe v varno zavetje kotla, ki je kuhal vse, kar se je nahajalo v njem. Sprehod skozi kamp in več kot 1km prebijanja skozi trsje in ostalo šavje do dejanske plaže nas je oropal energije, zalil s potom in nobena pogajanja niso bila potrebna – v en glas smo ugotovili, da tam nimamo česa iskat … da obupnih cen kampa sploh omenjam.

Jah, od Piane do Porta je le 11 km v skalo vklesane ceste v pokrajini, ki jemlje dih in je upravičeno pod zaščito UNESCO-a. Več o tem tukaj (čeprav bi lahko bilo več).

Calanche ... komentar po moje ni potreben :)
A vidite kaj posebnega na fotki v sredini?

S prejšnjega obiska ima Porto štempelj – nor, majhen, 3m valovi, obupen kamp stisnjen visoko v hrib nad mestece.

Porto - pogled z morja

Od danes – še vedno je nor, rdeče granitne skale, ki ga gradijo in obkrožajo, so še vedno neverjetne, na plaži je čist prijetno (fletni mini valovi in neskončno prijeten vetrič), poleg tega pa smo odkrili kamp, ki … ja prejšnjič ga nismo videli, pa v vodičih tud ni glih objavljan … fajn, na ravnini za plažo. Če bo prestal večerni test s komarji, bo pa sploh fajn.

15.7.2010 12.00
Plaža v Portu

Včeraj so imeli Francozi praznik. Če se še prav spomnim iz srednje šole (predmet francoščina :o), je ta praznik hudo zelo pomemben in se na ta dan v Parizu odvija strašno ogromna ceremonija (očitno se prav spomnim – prispevek na rtv slo) in tudi Porto je danes precej drugačen od tistega včeraj. Na plaži je prijetna in popolnoma obvladljiva količina ljudi, v vodi pa še vedno dovolj prostora za vragolije mojih fantov, kar je bilo včeraj precej nemogoče, saj se je bilo potrebno opravičevati zaradi pobegle žoge tko na 2-3 minute.

Včeraj zvečer se je mali Porto spremenil v en sam velik žur. Še C je nekajkrat udaril po home-made bobnih lokalnih žurerjev. Nekaj časa smo tudi mi sedeli na osrednjem mini trgu pod stolpom tam pred akvarijem (če kdo pozna) in čakali na obljubljeni ognjemet. Tisto, kar smo uspeli videti v času našega posedanja tam naokrog, je bilo prav ubogo, pa utrujenost celega dneva nas je tudi že konkretno zdelovala, kar nas je pripravilo do tega, da smo se vrnili nazaj v kamp. Mulci so skoraj v trenutku popadali v sanje in ko se je okrog pol polnoči nad pristaniščem dejansko vnelo nebo in se je od moči smodnika skoraj tresla zemlja, sploh niso več zaznali, kaj se dogaja. Ja no, dolg dan je bil. Si moram pa zapomniti tale dan in ta večer v tem mestu – je bilo zelo zelo prijetno doživetje.

17.7.2010 16.40
Plaža v Portu

Mularija jaha že kar intenzivne valove. Uživajo v glavnem. Danes spet počivamo. Točno opoldne smo si v prijetni senci pri šotoru privoščili družinski obračun v enki. Za eno packarijo sem malemu ostala dolžna sladoled … res ni bilo lepo :o Skratka, popolno nasprojte včerajšnjemu dnevu.

Včeraj zgodaj popoldne smo si privoščili skoraj 4-urni potep z ladjico po Portskem zalivu. Veličastno, moram priznati. Link do izleta najdete tukaj, sama pa lahko napišem le to, da je to en delček Zemlje, ki ga je treba videti in je spet upravičeno pod okriljem UNESCO-a. Torej, če vas pot zanese na Korziko in če se po katerikoli od strašno ovinkastih in ozkih cest prebijete do Porta, vam ne bo žal, če si privoščite ogled Scandole in ostalih s kopnega nedostopnih kotičkov v zalivu. Katerega od mnogih ponudnikov izberete, je praktično vseeno. Predlagam le, da si izberete čimmanjše plovilo – naš kapitan je s svojo majhno ladjico izvajal konkretne vragolije v ozko ozkih špiljah.

S potepa z ladjico po zalivu od Porta do Capu Rossu in čez do Scandole

In če je dan že tako naporen, ga je treba izkoristiti do konca, a ne ... B že odkar smo tukaj obljubljam, da grem z njim »na grad«, ki je v resnici le en od mnogih genovskih stolpov, ki so posejani po celotni obali otoka. O boh, je bilo vroče noter. Noge so mi v tevah čofotale v lastnem potu kot da bi brodila po vodi. Bi človek mislil, da bo za debelimi kamnitimi stenami bolj hladno. K obisku gradu je zaradi obljube sodil še obisk akvarija in čistno na koncu tudi čofotanje v zalivu. Ob cincanju ali zdržimo še malo in dočakamo sončni zahod je zmagala lakota.

Tale je iz akvarija

Porto v pozno popoldanskem soncu

Na večerjo je čakal jagenjček, ki ga tu dobiš v čist vsaki trgovini in pri vsakem mesarju. V Franciji res ni težko dobro jesti, če sestaviš njihove domače sestavine. Ja, še o nečem moram pisat.

Če spadate med gurmane, če je roštiljada nepogrešljiv sestavni del poletja, če potujete v dežele, kjer je vsak odprt ogenj strogo prepovedan (Francija in Grčija sta že taki) in v svojem prevoznem sredstvu nimate neomejeno mnogo prostora, potem je tole nekaj, za kar je primerno pisati Božičku.  Ja, naša letošnja pridobitev. V Phedri ni toliko prostora kot v avtodomu … Do zdaj je bil preizkušen kot navaden kuhalnik (super kastrola za paello), čist tazaresen roštilj za jagenjčkove karkoli pravzaprav in pristne fiorentince (ne jagenjčkove, da ne bo pomote), super plošča za peko palačink, krompir z rožmarinom se na tanko narezan na njem tud fajn speče, ko ga pokriješ s pokrovom, zajetni kosi mečarice na njem in pečena paprika ... cedim sline? Že cel dopust pravim, da ga moram enkrat slikat »na delu«, pa nikoli ne pridem do tega … Priporočam pa čist zares, če se vidite v tistih zgoraj napisanih če-jih.

Zdaj moram pa v vodo, ker se že topim na soncu …