Korziški odklop III

12.7.2010 21.20
Pri Tončku

JM maže mularijo, jaz pa mrcvarim svinčnik skupaj s kozarcem Pietre. Dan smo spet namenili potepanju in za vse današnje vtise danes ne bo dovolj časa (in svetlobe).

Dan smo si zamislili:
Bonifacio - Ile Lavezzi - Propriano - kočerja zunaj

Tale dopust meji že na totalen luksuz (po mojem okusu, da ne bo pomote). Zjutraj naju mulci zbudijo glih za »mami, a daš denarnico, da gremo po kruh«. K Tončku namreč vsako jutro pride možakar s kruhom, rogljički, nekaj mleka, kakšnim sadjem … Tudi danes naju je takoj zjutraj čakal sveže pripravljen zajtrk in že pred 9h smo bili na poti v Bonifacio, malo pred 11h pa nas je ladjica že vozila proti Ile Lavezzi.

Zdaj pa že ne vidim več pisat … noč me je prehitela.


13.7.2010 10.00
Na plaži pri Tončku

Na kakšnih 1-2 km dolgi plaži nas je tam nekje 30 – popolna milina.
Se vrnem na včeraj … Ostala sem pri ladjici na Lavezzi.

O samih otočkih v arhipelagu si lahko nekaj malega preberete tukaj pa pogled z višine tukaj ampak me ne en ne drugi link ne navdušita tako kot me je realnost. Če se vrnem v moj blok.

Sam izlet je opisljiv s samimi superlativi – v obe smeri, pozitivno in negativno.

Prvi vtis je bil, mnja, izrazito negativen. Nabito polna ladjica nas je izkrcala na otočku, ki je že od daleč obljubljal, da se bo na njem potrebno krepko boriti za svoj prostor pod soncem (ker sence pač ni, spljoh). Razvajenost s »tončkove« obale, kjer imaš naslednjega »plažnika« tudi v najhujši gneči oddaljenega najmanj 5m, mi je rahlo spustila nos, ampak gremo pač pogledat, kaj je na otoku, kjer ni pitne vode, sence, kjer je strogo prepovedano vsako plezanje po strašno dobrih balvanih, tako zelo občudovanja vrednega.

Ile Lavezzi ... preveč ljudi in absolutno preveč plovil zasidranih v njegovih zalivih

Po kratkem in strašno vročem sprehodu po otoku se počimo v zalivček s peščeno plažo … od tu dalje pa so sledili sami waw-i in WAW-i.

Na področju otočja je namreč prepovedan ves ribolov in ribe se v svojem domu tudi slučajno ne počutijo ogrožene. B je do kolen v vodi prav prestrašeno vprašal, če so te ribe mesojede :) Kaj naj mu odgovorim na tako vprašanje? »Obljubim, da te ne bojo pojedle …« je bilo vse, kar sem v tistem trenutku spravila skupaj poleg smeha.

"Mami? A so te ribe mesojede?"
Samo za orientacijo o velikosti rib - tisto bitje zraven je naš tavelik ...

Vsi moji gusarji (corsari) so si nataknili maske in pod vodo predihali cel zaliv … nekajkrat. Mnja, M je ostala zunaj – brez leč sem pod vodo kot slepa kura in sem se pač zadovoljila z opazovanjem nad vodo.

"Mamiiiiii, a ti sploh veš, kolk je tukaj rib? A res ne boš šla tud ti snorklat?"

Otok med ostalim sredozemskim dišečim šavjem skriva še nekaj redkih botaničnih primerkov, ki rastejo menda le še v Avstraliji in Južni Afriki (tole je preplonkano iz vodiča). Obisk otoka bi bil popolna poslastica, če bi si ga lahko privoščili brez družbe ostalih turistov, tako pa pač sprejmeš, kar imaš na voljo. Čofotanje s tako goro rib je vsekakor posebno doživetje.

Nekaj rožc z Lavezzija ... izberite tisto, ki ni rumena :)

Pot nazaj nas je peljala mimo mondenih otokov Cavallo (»azil« za bogataše, menda je bil v času našega obiska na njem tudi Brad Pitt … če verjamete, seveda :)) in Sperone (po besedah ladijskega vodiča tretje najbolj mondeno golf igrišče v Evropi). Sopotniki na ladjici so ob razlagah kar poskakovali od navdušenja, z JM pa sva se samo spogledovala … tovrstni »high society ogled« ekskurzije niso ravno po najinem okusu … mulci pa itak niso razumeli razlage

Kočerja v Proprianu je prinesla svoje prijetne trenutke … Ob iskanju primerne restavracije so me vse po vrsti odbijale zaradi svoje sterilnosti, poštirkanosti in odsotnosti tistega korziškega pridiha … dokler nismo naleteli na … pismo, sploh ne vem, kako se imenuje. Lahko ji rečem »restavracija pri zmedenem fotru«. S karirastimi prti pokrite mize so stale v senčni luknji med dvema hišama, občutek ob pogledu nanje pa je obljubljal tisto spontano domačnost … poleg prijetne večerje smo bili deležni še ogromno zabave ob zmedenosti osivelega dolgolasega fotra … dokler ni na delo prišla spedenana in zadrta hči, ki je za povrh morala rešiti še vso zmedo, ki jo je ob pobiranju naročil povzročil oče. Priznam, da je bilo zabavno in je popolnoma ustrezalo zaključku napornega a neskončno prijetnega dneva.