Korziški odklop II

Sreda 7.7. 2010 21.00
"Pri Tončku" (zaliv Valinco)

Ja, pri Tončku smo že. Vedno bolj mi gre na smeh, ko pomislim nanje. Ko smo v začetku junija govorili po telefonu, so mi zagotovili, da so do 25. julija tako polni, da ne zmorejo noter spraviti ničesar, ampak če jim pošljem mail na nikjer objavljen naslov (in sem bila čist hepi), bojo pobrskali, če se kaj najde. OK. Jim napišem, da nam je bilo pri njih prejšnjič noro všeč in bi bili v obdobju 3 tednov našega pohajkovanja po Korziki tam ene 4 do 7 dni radi pri njih … kadarkoli pravzaprav. Šest ur pred odhodom me doseže mail, da je moja rezervacija sprejeta in lahko pridemo.

Danes se z rahlim cmokov v želodcu in sprintanimi maili nalimam na recepcijo in povzročim totalno paniko. V resnici so mi rezervirali mesto za cele tri tedne (in sem zamujala že 3 dni :o), ampak izkazalo se je tudi, da je to mesto v resnici dvojno bukirano čez cel julij (že brez nas) … in to v kampu, ki je na pogled precej prazen.

Po eni strani je »prazen«, ker dejansko vsakomur omogočajo veliko prostora za kampiranje, po drugi strani pa imajo po moje totalno zmedo pri rezervacijah … saj bi jim kar ponudila eno mini aplikacijo za vodenje rezervacij, pa se bojim, da potem »Pri Tončku« ne bo več tako kot je – prijetno, zakotno, malo divje in malo zmedeno …

Ja no, smo tukaj. Iz Solenzare smo se spokali kot profiji – ni kaj, mularija je čist potovalno-friendly. Že pred 9h zjutraj smo bili na poti čez Bavello in z JM sva ves čas čakala, kje naj bi bili (po nekem znanem korziškem potopisu) tisti »strašni« odseki cest, ki naj bi avtodomu preprečevali normalno pot. Vedno bolj ugotavljam, da ima TISTI potopis ogromno dezinformacij. Cesta je čist OK, težava lahko nastane le v mestecih ob poti, če se slučajno kakšen lokalen kamiondžija odloči, da je najmočnejši in ga ne briga za ostale. Ampak to se ti zgodi tudi brez avtodoma … tako kot se je seveda zgodilo tudi nam :o

Vragolije pri Tončku na obali

Četrtek 8.7.2010 13.20
Pri Tončku

Danes je dan za tisto »klasično« dopustniško lenobo ob morju. Sweet doing nothing. Obilen zajtrk, tja do pol dvanajstih na plaži, usposobili smo kajak, sredi dneva poležavanje v senci ob šotoru, igra domin, glasno krohotanje ob Nikcu , spet imamo hladilnik (ker imamo elektriko, seveda) … sem in tja lenobni mir presekajo CanadAir-i, ki vadijo v zalivu, da so pripravljeni na morebitno intervencijo, večerna roštiljada fiorentincev …


Nedelja 11.7.201 17.40
na obali pri Tončku

Naša familija ni čist po JUSu. Če bi se parkirali v fletno obmorsko mestece in potem 2 tedna izvajali dnevni ritual vstajanje – plaža – senca – plaža – spanje z nekaj intenzivnega vmesnega prehranjevanja, bi se garant pobili med sabo, pred tem pa bi se tam od petega dneva dalje intenzivno pričkali.

Tudi tokrat ni prav nič drugače. Trije dnevi absolutnega brezdelja, poležavanje na plaži in v senci, čofotanje v kristalno čistem (in skoraj pretoplem) morju in skoraj prenažiranje z lokalnim sadjem, zelenjavo in ostalimi dobrotami definitivno paše, potem pa je tudi tega počasi dovolj …

Da preprečiva že napovedane obračune med brati in s tem tudi najino slabo voljo, sva se z JM že včeraj odločila, da jo takoj zjutraj mahnemo proti do sedaj še neraziskanim krajem – Ajaccio. Cesta je obupna in strašni ovinki nas prisilijo k vmesnemu počitku – C je bilo spet slabo. V Ajaccio me sicer nikoli ni preveč vleklo, ampak enkrat je treba tja ali vsaj skozi. Postanek v samem centru me ni razočaral – obožujem tržnice. Ta je sicer presenetljivo majhna, ampak čist taprava – ima vse, kar imajo velike tržnice :)

Foto prebliski iz Ajaccia

Na njej neskončno diši po »predelanih« pujsih, v okolici sirov sem morala zapreti nos (kar je preveč, je pač preveč), ogromnim belim breskvam se kljub strašni ceni sploh nisem mogla upreti, skledam popolnoma nepravilne oblike iz lesa oljke, pa sem se ponovno s težkim srcem odpovedala (ma, čeprav je Phedra res velika prevozna krava, nimam nadnaravnih sposobnosti igranja 3D tetrisa). Saj bomo prej ali slej prišli nazaj tudi z avtodomom, pa si jo bom privoščila takrat.

Nesramno dobra bela breskev,
ki jih je na otoku kolkr češ :)

Po napadu na breskve smo jo ubrali proti rtu Pointe de la Parata in Iles Sanguinaire. Vroče je bilo kot strela in po panoramskem sprehodu je bila prva in edina misel MRZLA PIJAČA.

Pointe de la Parata, Iles Sanguinaire in moji gusarji

Jp, privoščili smo si 5 nesramno dragih milk-shakeov v kafiču, ki bogat dnevni ulov ustvarja v glavnem na predinfarktnem stanju obiskovalcev, ki morajo svoja klimatizirana vozila pustiti na dobrega pol kilometra oddaljenem parkirišču in jim seveda za ohlajevanje ne ostane drugega kot ta kafič … kaj čem, del ekonomomije.

Zjutraj smo v avto naložili še celotno plezalno opremo, saj se v pobočju nad Ajacciom nahaja nekaj stenc, ki so nas vabile že doma. Ob prihodu do avta smo soglasno sklenili, da je danes čist prevroč dan za plezarijo in podpiramo le vožnjo do najbližje (hudo opevane) plaže nazaj v smeri Ajaccia. Pa tudi s tem ni bilo nič – na plaži so nas namreč pričakala meduze :(

Flora in favna še kar tam :)

Potem nam je ostalo le še – ja it nazaj »domov« k Tončku, a ne :) in tam v vodo.

Kaj se zgodi, ko se nezreli predpubertetniki balinajo na plaži iz drobnih kamenčkov? Najbolj nezrel zakoplje eno kuglo v pesek in seveda pozabi, kje se je to zgodilo … M potem grdo gleda, odpoje tisto pesem, ki govori o tem, da nobene stvari ne bo več kupila, če ne znajo paziti nanje … potem krivec, ki je v resnici sosedov, prizna, da je kriv on ne naša mularija in potem ga naš najmlajši reši, ko do gležnjev pregazi del obale in najde nesrečno kuglo …

Potem ima M neskončno veliko miru, ker se najmanj dva (en domač in en sosedov) počutita kriva za nastalo skoraj traparijo in ne en ne drug ne provocirata - za en cajt :).