Malo mene

Včeraj sem zašla v oddelek zapisov, mojih lastnih zapisov. Za kar nekaj časa sem se ustavila na besedah izpred dveh let, kjer sem na današnji dan zapisala …
Vsi načrti za ponedeljkovo popoldne so seveda padli v vodo oziroma v kri, moja utrujenost pa je že kazala zobe.

Zapis me je pravzaprav potolažil. Letos so krvave zgodbe bolj user-friendly, utrujenost tega obdobja pa moram očitno sprejeti kot običajno stanje, ki pride s tem letnim časom.

Ja, tudi trenutno sem utrujena, zmahana in čist neuporabna za kakršenkoli pameten in aktiven način preživljanja lepega prostega dneva. Včeraj sem začela ugašati že malo čez 6 popoldne. Ko sem se šele dobro usedla, prvič v dnevu sproščeno zadihala in z veseljem pomislila, da me čaka še prijetnejši del dneva (še zadnja to-sezonska švicarija z umetnimi grifi), me je začela tresti mrzlica in misel na fizični spopad s samo seboj na višini sem v hipu opustila in jo zamenjala za horizontalno postavitev gledanja pod kožo, ki se je potegnila do jutranjih ur.
Še največ, kar sem lahko v tem stanju za danes spravila skupaj, je bil dan na najbližjem bazenu, ki ima trenutno za rezultat mojo rahlo pricvrknjeno desno nart … mnja, knjiga me je tolk potegnila, da nisem bila prav pozorna … Mi je pa odklop na skoraj praznem bazenu ob odsotnosti edinega smrkolina, ki ga moram vseeno še sem in tja pogledati, če je njegova bučka še nad vodo, neskončno ustrezal. Možgani na off oziroma v knjigi, prijetno toplo ozračje, rahel vetrič, super sladoled iz avtomata, vmes skok v bazen in liter vode … tale praznik sem nujno potrebovala.

Jutri nam sledi menjava otrok – en se vrne, dva odhajata … ja, poletje je pred vrati in spet bomo posejani skoraj vsak po svoje. Še malo, pa bomo lahko odšli skupaj … komaj čakam. In ne, tud slučajno še nimam pripravljenega vsega, samo spiski se počasi polnijo …

Kaj bo z M blogerko? Saj bo prišla k sebi in potem bo spet vse tip-top fajn … tako kot vedno. Če ne prej, bom spet IN z neskončnimi vtisi s Korzike.

Komentarji

Priljubljene objave