Odtis nekega dneva
Se vam kdaj zgodi, da si neskončno želite izpeljati nekaj prijetnega, nekaj vam ljubega, zadevo skrbno načrtujete, predvidite vse če-je, ko-je, ah-e in sploh-e, potem pa vam vse skupaj pade v vodo, ker ... (vstavi po želji).
No, meni se to praviloma dogaja VEDNO, ko kaj načrtujem zelo zagreto in s strašno močno željo. Posledice so seveda katastrofalne - predvsem, kar se mojega razpoloženja in priljudnosti tiče. Ko pade v vodo kaj glej zgoraj, sem najbrž milo rečeno neprebavljiva, zoprna, driska na dveh nogah ... V izogib temu se že nekaj časa trudim, da ne načrtujem več. Ker sem že poklicno deformirana v tej smeri, mi to seveda ne uspeva prav hudo, ampak svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem* ...
Tudi tega včeraj nisem načrtovala. Pred nekaj dnevi je padlo vprašanje, padel en mogoče, pa drug mogoče, pa spet en ni ziher, pa drug ej, pojma nimam ... pa končna odločitev ma dej, se slišiva.
Iz nekaj ugibanja in dveh telefonskih klicev je nastal enkraten večer - iskrivi pogovori, orto čokoladna torta (pozabila ime, ampak ful dobra), sprehod po stari Ljubljani, razstava o jamarstvu v Tivoliju, čvek, čvek, čvek, čvek in za povrh še malo čvekanja ... ma ne, tokrat nisva krivi za dež - napoved je bila že prej taka in ko sem se vrnila domov, sem imela priložnost opazovati čist jasno zvezdnato nebo (ej, ne se zezat, samo vodo sem pila - na tolk čokolade se ne da pit nič druzga).
In če smo že ravno pri zvezdah - v knjigarni v stari Ljubljani sva odkrili izložbo s telimi ... itak je ena bolj fletnih pravljic, ko jih vidiš v več izvedbah na kupu, ti je pa prav prijetno pri srcu (no, meni je bilo). Tele izdaje si moram prav zapomniti za kakšno primerno darilo.
No, meni se to praviloma dogaja VEDNO, ko kaj načrtujem zelo zagreto in s strašno močno željo. Posledice so seveda katastrofalne - predvsem, kar se mojega razpoloženja in priljudnosti tiče. Ko pade v vodo kaj glej zgoraj, sem najbrž milo rečeno neprebavljiva, zoprna, driska na dveh nogah ... V izogib temu se že nekaj časa trudim, da ne načrtujem več. Ker sem že poklicno deformirana v tej smeri, mi to seveda ne uspeva prav hudo, ampak svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem* ...
Tudi tega včeraj nisem načrtovala. Pred nekaj dnevi je padlo vprašanje, padel en mogoče, pa drug mogoče, pa spet en ni ziher, pa drug ej, pojma nimam ... pa končna odločitev ma dej, se slišiva.
Iz nekaj ugibanja in dveh telefonskih klicev je nastal enkraten večer - iskrivi pogovori, orto čokoladna torta (pozabila ime, ampak ful dobra), sprehod po stari Ljubljani, razstava o jamarstvu v Tivoliju, čvek, čvek, čvek, čvek in za povrh še malo čvekanja ... ma ne, tokrat nisva krivi za dež - napoved je bila že prej taka in ko sem se vrnila domov, sem imela priložnost opazovati čist jasno zvezdnato nebo (ej, ne se zezat, samo vodo sem pila - na tolk čokolade se ne da pit nič druzga).
In če smo že ravno pri zvezdah - v knjigarni v stari Ljubljani sva odkrili izložbo s telimi ... itak je ena bolj fletnih pravljic, ko jih vidiš v več izvedbah na kupu, ti je pa prav prijetno pri srcu (no, meni je bilo). Tele izdaje si moram prav zapomniti za kakšno primerno darilo.
Vse so sposojene na http://www.sanje.si
* mah, to pa vsi vemo, iz katerega filma je, anede :)
Komentarji
Objavite komentar