Zgodba o tretjem bratu
Nekoč v času bruhanja strašnega Eyjafjallajökull-a so v vasi pod Dolgim hribom in Špičasto goro živeli trije bratje. Ne, seveda niso živeli sami, saj so bili v tistem času še mladoletni oziroma občasno konkretno smrkavi. Z njima sta živela tudi oči in mami, ki sta se na vse pretege trudila, da jim življenje zagrenita v okvire njunih principov in nujne vzgoje, ki jo mulci občasno uspešno ignorirajo, izigravajo, poskušajo prelisičiti. Ampak to je že druga zgodba. Če se vrnem nazaj …
Trije bratje so bili v času bruhanja strašnega Eyjafjallajökull-a en do drugega za glavo večji-manjši, kar je s seboj prineslo, da so se oblačila starejšega potem, ko so se ves čas povsem nepričakovano krčila, preselila direktno v omaro mlajšega in v zadnji fazi v omaro najmlajšega. V tej zgodbi se spet ne bi osredotočala na dejstva, da je srednji brat iz staršem povsem nepoznanih razlogov strašno rad malical ovratnike in konce rokavov svojih oblačil, so pa posledice očitno močno vplivale na nastanek neustavljivih želja najmlajšega od bratov.
Naslednje pomembno dejstvo pred začetkom zgodbe je tudi to, da so bili bratje tipični fantini. Njihova mati je rabila kar nekaj let, da je ugotovila, da lepota in kvaliteta lepih nizkih usnjenih fantovskih čevljev še ne pomeni, da bodo ti čevlji odigrali svojo vlogo v vsakdanu bratov. Najlepši in najbolj kvalitetni čevlji so šli od hiše praktično nedotaknjeni, saj niso bili primerni za brcanje žoge, bicikliranje, za neskončne ure zemlje krast, za bluzenje po gozdu … Ko je dojela, da je edini smiselni nakup športne obutve in športnih oblačil, se je tudi njeno vesolje začelo vrteti v bolj prijaznem tempu. In ko se ji je ravno poblisnilo, da življenje svoje mladine nekoliko obvlada in zmore predvideti naslednje dogodke do take mere, da ji njihova pojava ne predstavlja več stresa, se zgodi …
Torej, v času bruhanja strašnega Eyjafjallajökull-a si najmlajši od bratov nekega večera vzame čas za pogovor z mami.
B: Ej mami, a ti veš, da jest nimam nobene srajce?
M: Ja, seveda vem. In? Pa sej maš dost za oblečt.
B: Ja no, ne morem bit brez srajce, no.
M: Zakaj pa ne? Pa saj nikoli noben od vas treh ni niti v sanjah želel srajce, kaj šele, da bi jo oblekel.
B: Mami, ampak jest bi res rad imel srajco, a veš. Oči ma srajce, pa Žiga v vrtcu ima srajco, pa Luka ima srajco … jest je pa nimam.
M pogleda svojega najmlajšega sina hudo začudeno in malenkost zabodeno, še preden odpre usta se ji čez možgane zapodi »a veš kwa, še svojih srajc ne maram likat, a pol bom pa še …« a najmlajši od bratov v trenutku pokaže, da je med pobranimi geni očitno tudi nekaj njenega, saj ji čist konkretno prebere misli in izjavi
B: Ej, obljubim, da jo bom likal sam. Sam naučit me moraš še …
Najmlajši brat je s skrbno premišljeno potezo povsem razorožil njene argumente in povsem jasno mu je bilo, da je srajca skoraj njegova. Tako se je kmalu približal dan, ki sta ga mami in sin dogovorila za tako strašno želeni nakup srajce. Tisti dan je bil najmlajši od bratov poln prijaznosti, M se je zdel kot majhen medvedek – prijazen, topel, mehek, kar naprej stisnjen k njej … potem pa je na plano potegnil novo idejo.
B: Mami, ampak a veš, jest bi mel pa še kravato.
M :o
Ne, dialoga ne bom spisala, saj bi bilo absolutno preveč besed. Pogajanja so bila huda, M nepopustljiva in na koncu je najmlajši od bratov cel večer razlagal svojima starejšima bratoma o svoji novi pridobitvi v njegovi najljubši oranžni barvi in zraven popeval veselo vižo iz znane pravljice Leopolda Suhodolčana ...
fotki sposojeni pri prodajalcu
M&JM sta ga z zanimanjem opazovala pri njegovem početju, M pa je v mislih kar naprej odganjala spomine na zgodbo, ki jo je v začetnih razredih osnovne šole morala večkrat prebrati. Pojma nima, zakaj ji je hodila na misel, saj ni nobene prave povezave :), anede
tud ta slikca je sposojena - na knjiznica.net
Trije bratje so bili v času bruhanja strašnega Eyjafjallajökull-a en do drugega za glavo večji-manjši, kar je s seboj prineslo, da so se oblačila starejšega potem, ko so se ves čas povsem nepričakovano krčila, preselila direktno v omaro mlajšega in v zadnji fazi v omaro najmlajšega. V tej zgodbi se spet ne bi osredotočala na dejstva, da je srednji brat iz staršem povsem nepoznanih razlogov strašno rad malical ovratnike in konce rokavov svojih oblačil, so pa posledice očitno močno vplivale na nastanek neustavljivih želja najmlajšega od bratov.
Naslednje pomembno dejstvo pred začetkom zgodbe je tudi to, da so bili bratje tipični fantini. Njihova mati je rabila kar nekaj let, da je ugotovila, da lepota in kvaliteta lepih nizkih usnjenih fantovskih čevljev še ne pomeni, da bodo ti čevlji odigrali svojo vlogo v vsakdanu bratov. Najlepši in najbolj kvalitetni čevlji so šli od hiše praktično nedotaknjeni, saj niso bili primerni za brcanje žoge, bicikliranje, za neskončne ure zemlje krast, za bluzenje po gozdu … Ko je dojela, da je edini smiselni nakup športne obutve in športnih oblačil, se je tudi njeno vesolje začelo vrteti v bolj prijaznem tempu. In ko se ji je ravno poblisnilo, da življenje svoje mladine nekoliko obvlada in zmore predvideti naslednje dogodke do take mere, da ji njihova pojava ne predstavlja več stresa, se zgodi …
Torej, v času bruhanja strašnega Eyjafjallajökull-a si najmlajši od bratov nekega večera vzame čas za pogovor z mami.
B: Ej mami, a ti veš, da jest nimam nobene srajce?
M: Ja, seveda vem. In? Pa sej maš dost za oblečt.
B: Ja no, ne morem bit brez srajce, no.
M: Zakaj pa ne? Pa saj nikoli noben od vas treh ni niti v sanjah želel srajce, kaj šele, da bi jo oblekel.
B: Mami, ampak jest bi res rad imel srajco, a veš. Oči ma srajce, pa Žiga v vrtcu ima srajco, pa Luka ima srajco … jest je pa nimam.
M pogleda svojega najmlajšega sina hudo začudeno in malenkost zabodeno, še preden odpre usta se ji čez možgane zapodi »a veš kwa, še svojih srajc ne maram likat, a pol bom pa še …« a najmlajši od bratov v trenutku pokaže, da je med pobranimi geni očitno tudi nekaj njenega, saj ji čist konkretno prebere misli in izjavi
B: Ej, obljubim, da jo bom likal sam. Sam naučit me moraš še …
Najmlajši brat je s skrbno premišljeno potezo povsem razorožil njene argumente in povsem jasno mu je bilo, da je srajca skoraj njegova. Tako se je kmalu približal dan, ki sta ga mami in sin dogovorila za tako strašno želeni nakup srajce. Tisti dan je bil najmlajši od bratov poln prijaznosti, M se je zdel kot majhen medvedek – prijazen, topel, mehek, kar naprej stisnjen k njej … potem pa je na plano potegnil novo idejo.
B: Mami, ampak a veš, jest bi mel pa še kravato.
M :o
Ne, dialoga ne bom spisala, saj bi bilo absolutno preveč besed. Pogajanja so bila huda, M nepopustljiva in na koncu je najmlajši od bratov cel večer razlagal svojima starejšima bratoma o svoji novi pridobitvi v njegovi najljubši oranžni barvi in zraven popeval veselo vižo iz znane pravljice Leopolda Suhodolčana ...
fotki sposojeni pri prodajalcu
M&JM sta ga z zanimanjem opazovala pri njegovem početju, M pa je v mislih kar naprej odganjala spomine na zgodbo, ki jo je v začetnih razredih osnovne šole morala večkrat prebrati. Pojma nima, zakaj ji je hodila na misel, saj ni nobene prave povezave :), anede
tud ta slikca je sposojena - na knjiznica.net
A ste že dobili za podpisat razredno fotografiranje? :P (Naš je šel danes v šolo v srajci.)
OdgovoriIzbriši