Take along birthday

ali RD za s seboj :)

Ponavadi si za svoj dan privoščim švicarski odklop z JM. Letošnja izvedba mi je že od daleč migala, da se ne bo dala kar tako. Kot sem napisala že nekajkrat v zadnjem času, se večino tega meseca ubadam s takimi in drugačnimi virusi, ki se veselo lepijo na našo družino (in seveda tudi name), vremenske razmere so bolj za en d..., RD med tednom pa tudi ni vedno na voljo, da vzameš dopust in kar izgineš ... in potem ti ne ostane drugega, kot da si privoščiš en tak "portable" RD.

Jutranji pogled v nebo ni bil nič kaj vesel, pregled spletnih kamer v bližnji okolici še bolj obupan, napovedi na vseh mogočih spletnih mestih porazne ... Kaj bova zdaj? Ali šest dežnih kapelj na asfaltu pomeni dež ali ne? Sva namreč sklenila, da v primeru dežja ne greva v hribe ... potem ostane samo še služba :(

Prvo postavljeni cilj (Mrežce) odpade ... čist preveč vožnje za to, da se potem tam mogoče samo obrneš nazaj ... Glede na moje komaj nekoliko izboljšano zdravstveno stanje si kaj konkretnega sploh ne smeva privoščiti, pa tudi, na vseh konkretnih puklih je hudooooo slaba napoved, kar bi bilo dobesedno izzivanje ... zdravja, če že kaj drugega ne.

Kaj pa če greva samo na ... jaaaa, Kriška, greva na Kriško goro. Tukaj se tudi v primeru megle ne moreva izgubiti, pa blizu je, pa v takem času skoraj neobljudena ...

Prve pol ure sem bila taka reva. Obup, kaj mesec viroz naredi iz tvoje (letos kar solidne) kondicije. Kljub temu, da je bil danes izključni šerpa z nahrbtnikom JM, sem trokirala na vsakem drugem ovinku. In res je telo rabilo cele pol ure, da sem nekako normalno zadihala, robčki pa so bili v stalni uporabi celo pot gor in celo pot dol. A koliko? Mnja, trije paketi :(

Na poti sva bila deležna celo pol sončnega žarka, tam kakšnih 26 dežnih kapelj, megle in pod samim vrhom še konkretnih ledenih zaplat, da nama ni ostalo drugega, kot da dodatno izvlečeva še dereze.

Nazaj grede, ko sva prišla nazaj na ne-zaledenelo pot in sva ravno snela železne zobe izpod čevljev, sem sama uprizorila še enega bolj atraktivnih poskusov letenja, kar je za seboj pustilo do onemoglosti zasvinjano celotno opremo, ki sem jo imela na sebi (ne samo hlače, ki so bile itak blatne do kolen), spoznanje, da moj najmehkejši in najbolj obložen del telesa še vedno ni dovolj obložen, da bi ublažil bolečine trdega pristanka s stojne višine na konkretno ledeno zaplato in neskončno veliko muštra za zezanje, ko mi je JM potem celo pot do avta razlagal, da mi ne more priznati, da znam leteti, ker je bi morala (glede na Adamsa*) zemljo zgrešiti in ne zadeti ... debata o vmesnem času med poskusom zgrešenja in samim zadetkom je bila polna krohotanja in zabave ... seveda potem, ko sva skoraj malo v strahu preverjala, če so vse kosti v taki obliki, kot bi morale biti.

Uf ja, ob pobiranju iz ne ravno telemark doskoka sem se soočila s še eno zadevo, ki mi je bila poznana že iz prejšnje sezone, pa sem si vztrajno zatiskala oči in odlašala priznanje, da je stanje res že nemogoče in ... moji stari, dobri, lepi in ubogljivi ne-zimski gojzarji so nepreklicno začeli razpadati.

In kaj mi potem ostane? It v trgovino, poskusit vse živo (kar imam itak že ogledano), kupit nove in reči starim, včasih lepo temno zelenim gojzarjem, ki sem jih kupila tam nekje skoraj s prvo pravo plačo BAJ BAJ. Jap, fajn ste bili, ampak z vami res nimam več kaj pametnega početi. Baj baj torej.

A novi? No, tole sem izbrala in iskreno upam, da bojo fajn ... mam tooooolk načrtov za letos.

* Douglas Adams, Štoparski vodnik po galaksiji