Spet ...

Spet se je obrnilo leto, spet sovražim svinjarijo pod skoraj stopljenim snegom v dolini, ne maram malih zaplat umazanega snega, ki v sebi ne nosi prav nobenega dela romantike sprehajanja po sneženi noči ... tako elegantno in popolno je prišel in tako žalostno in nesrečno odhaja ...

Ob robu gozda se ne morem upireti svežemu šopku belih prvakov, v sosedovem sadovnjaku se da slutiti prve odtenke vijolične ... jaz pa še kar tiščim nazaj v zimo. Še kar me vleče v višave, še vedno bi kradla neverjetno popolne trenutke v zavetju mogočnih v belo odetih skalnih oltarjev, in tam sredi ničesar počitek v tišini, srkanje tiste energetsko polne praznine, čista uživancija v odsotnosti vsakodnevnih (sicer življenjsko potrebnih) motenj ... samo jaz, midva pravzaprav, tišina, belina, mogočnost, fajn občutek, da si spet tam in takoj naprej upanje, da se čimprej lahko vrneš - na to ali na drugo lokacijo, saj ni važno kam. Samo da lahko greš, da smeš uživati, da si še sposoben, da zmoreš, da najdeš voljo za refill nove energije. Pomladanske ture imajo svoj čar (in svoj strah in ja, tudi odgovornost - načrt investicij v zimsko hribovsko opremo za naslednje leto je konkreten, ampak ga rabiva, ker se tudi apetiti užitkarjenja večajo).

Teh se vedno oklepam do konca. Kaj pa jaz vem zakaj. Mogoče zato, ker je to moj čas leta? Mah, kaj pa vem.

Bo sobota prijazna? Bo vreme zdržalo? Bo mularija za stvar? Včasih se mi zdi, da tedne preživljam samo z namenom, da doživim vikend in ... izginem, izgineva, izginemo ...

Jaaa, seveda imam že načrte. Jih rabim, teden je bil že do zdaj težak in ni ga še konec.