Obisk

Čas od takrat, ko sem tole spodaj spisala v nekem jutru, ko sem ju noč pred tem povsem živo sanjala, se lahko meri v letih. Od takrat besede včasih potegnem na plano in z njimi poskušam obuditi spomin, ki resnično izgublja oprijemljivo sliko.
To nedeljo sem bila pri njiju. Ja, seveda ju najdem, zdaj že. Takrat enkrat je bilo vse v odrih, ampak onadva sta ostala tam. Lepo imata. Iz zemlje poganja zelenje bodočih tulipanov, ob robu se sramežljivo stiska nekaj zvončkov ... tistih pet plevelčkov sem pa hitro potegnila ven, da ne bodo delali zgage. Nekaj kratkih trenutkov, beseda ali dve kar tako ... Tokrat sem bila sama, želela sem biti sama. Kaj pa vem, zakaj. Ostali brlogarjevi so me počakali v avtu, ampak sem jim morala obljubiti, da jih naslednjič vzamem s seboj.


Sončne sence

Na vrhu hribčka izgleda kot iz drugega sveta. Pravzaprav je iz drugega sveta, iz drugega obdobja. Novi gradovi okrog nje še bolj poudarjajo dejstvo, da sodi v prejšnje stoletje, najbrž še v predprejšnje. Sosed tam zadaj v hribu je postavil velik bazen prav tam, kjer nam je nekoč crknil traktor, ko smo šli v hosto. Malo naprej so rasle ogromne marele, gozdne jagode ob robu gozda so sladkale poletne večere. Pogled na bazen nesramno preprečuje, da bi slika ostala taka, kot je bila takrat.
Mala kamnita hiška. Pritličje in podstrešne izbe, kamor otroci nismo smeli ali pa nismo upali – kdo bi vedel; tja nismo hodili. Težka okovana lesena škripajoča vrata te spustijo v vežo jabolčne topline, ki se meša z vonjem še vročih hlebcev, ki so ravnokar zapustili peč in te hrustljavo prepričujejo, da si kljub obilnem kosilu še vedno lačen. Vzorno zložena drva, nekaj naloženih v jerbas pod kovinskimi vratci peči, kar tam odloženo orodje poleg blatnih črni škornjev, mamljiva jabolka v gajbi ali na stežaj odprta vrata kuhinje s sveže zavretim mlekom v oškrabani skodelici, zraven pa medena hruška sredi mize? Ne, na drugo stran me odnese - topla po krhlih dišeča »hiša«, v njej velika temno zelena peč prekrita s sivimi vojaškimi koci rahlo načetimi od moljev, odprto odložena zarumenela na več delih zavihana Pavlihova Pratika, na nizkem stropu pa v smešno kovinsko ohišje privita slaba brljiva žarnica, ki odšteva zadnje minute življenja. Miza z rožastim prtom, na hitro odložena očala, ki jih bo kmalu nekdo obupano iskal, z nožem ošiljen svinčnik, preprost križ v kotu nad mizo in na steni zraven slika hišice na hribčku. Male okenske niše so prekrite s snežno belimi ročno vezenimi čipkastimi zavesami in na debeli polici pod njimi v veliki leseni skledi čaka do pete naštrikana nogavica iz grobo sukane domače volne. Na žeblju ob peči visi snop na pol suhih rož, pod njimi pa odložena večkrat zakrpana jopica ...
Ampak tukaj ni ne nje ne njega. Mala ženička, takrat komaj kaj večja od mene. Mala, krhka, zdi se, da s prosojno kožo, z velikimi udrtimi očmi, veliko ruto zavezano okrog glave, da imaš vedno občutek, da je ruta večja od nje same. Krhka, ampak tako prijazna, tako topla, tako mehka, tako moja ...
»Pridi k meni, tako dolgo se že nisva videli ...«
»Babica, včeraj smo bili tukaj, vsak dan smo tukaj ...«
Pa on s svojim klobukom, karirasto srajco in palico »A greš z mano nekej pogledat ke za hišo?« pa naju že ni bilo več.
Slika počasi bledi. Velike prababičine oči so izgubile svojo barvo. Nič ne pomaga, da me jezi, barva ne pride in ne pride nazaj. Trajno ostaja le njena ruta, utrujen razbrazdan a prijazno topel obraz in njene vedno odprte koščene roke, ki me niso in niso spustile iz objema, pa tako se mi je mudilo k pradedu, ki mi je imel vedno kaj pokazati. Tudi on mi uhaja. Mala sključena postava z zmahanim klobukom in vedno nasmejanimi iskrivimi očmi. Še hiška postaja vedno manjša.
Hribčku z nekdaj zavidljivim sadovnjakom je smrtonosno rano že pred desetletji zadala magistralka. Prerezala ga je na pol in čez babičino krušno peč se danes vali zloščena pločevina. Na makadamu ob vznožju hribčka bledi slika dveh sključenih oseb, ki mahata za nami, ko odhajamo.
Hiše ni več, za preživela stara drevesa nihče več ne skrbi, pod jablano, kjer je včasih stala razmajana klopca z zmahano karirasto deko, se bohotijo s plevelom obrasle krtine, še pri vaški cerkvi ju ne najdem več, ker so pred leti prekopali britof ...
Ostajajo le spomini, ki jih vsako jesen na novo obudijo jabolka, jabolčni krhlji in še vroč domač kruh iz peči. Ostaja tudi topla misel na to, da sta me vedno imela rada. In jaz njiju.

Komentarji

  1. S solzico v očeh sporočam, da je to tako toplo in dišeče branje in ga je težko spraviti v obliko besed kajne - občutek mislim :o)))

    Objem ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave