Mozaik dneva (5)

Ko se ti dan začne ob 5.41, ko ti sine pride v spalnico povedat, da odhaja in revežu pač moraš povedati, da ga je najbrž budilka nekoliko potegnila ... je dan kar dolg in zgodi se marsikaj.

Ker je bil pač moj dan, presenečenj ni bilo konca:
- od prijetnega napada otrok navsezgodaj 
- popolnega šoka (ne dvomim, da bom o tem še pisala - priznam pa, da imam en tak velik cmok v grlu), ki sem ga prav tako doživela še v pižami (ampak je pozitiven šok) 
- do gore mailov
- sms-a z voščilom za 26. rojstni dan :) (hvala Urša, si me nasmejala)
- vseh ostalih smsov, klicev in čestitk
- zajtrk z malinovimi torticami s sodelavci
- bljak filinga sredi Ljubljane, ko je starejša gospa v družbi prav tako stare prijateljice padla po tleh in ga ni bilo korenjaka, ki bi ustavil avto in jo šel dvignit, čeprav je njena prijateljica brezupno mahala in iskala pomoč. Prav en drek me je brigalo, če sem avto pustila sredi ceste in s 4 utripajočimi oranžnimi lučkami zabasala pol Viča ... od vseh avtomobilov, ki sem jih zaustavila v kolono, so si gospodje šoferji privoščili le buljenje skozi okno in zvedavo opazovanje, kako tam ena nora ženska dviguje drugo nemočno, ki mimogrede predstavlja njeno dvojno težo ... in kdo je prišel pomagat? Samo starejši neslovenski gospod, ki mi je v angleščini ponudil pomoč pri dvigovanju nemočne starke. Jp, ta dan je imel tudi slabe trenutke. Žal. Pa kaj za vraga si predstavljajo ljudje? Kdo bo pa njim pomagal nekoč, ko bodo pomoč rabili? Je tako zelo težko pomagati? Mar nikoli ne pomislijo, da bi bila mogoče tam na tleh njihova mati (ki ji nihče ne bi hotel pomagati) ali pa bohnadej čez leta oni sami? Mah ... k vragu pa ljudje ... kako zelo znajo razočarati
- popoldne na šolski dobrodošlici pomladi, očkom in mamicam
- crknjena baterija na fotosu, ko bi blo treba posnet srednejga sina v svoji vlogi
- presenečenje prijateljice v poštnem nabiralniku
- končno lastnica polne lavinske opreme in vreme bo v naslednjih dneh tudi za silo zdržalo, da jo nesem na prvi sprehod
- odkritje zvončkov na lastnem vrtu (ok, kesam se, ampak res nisem prej nič hodila na vrt, zdaj se pa vidijo že z balkona)
- večer v družbi podmladka
- še vedno puščajoč nos, ampak se ne dam (vreme booooooo, moram nekako zrihtat tole tesnilo na nosu)
- info, da čarovnica odhaja (tukaj pride Kermit s svojim jeeeeeeeeeee!)

In še moji prebliski:
- začetek še enega mojega leta, za katerega je Iva ob svojem takrat izjavila "pismo, če me zdaj pobere, bo v osmrtnici pisalo ... v štiridesetem letu nas je zapustila ... a se ne sliši grozno". Takrat sem se neskončno krohotala, zdaj sem pa tam :) Pa ni švoh, začetek že ne.
- že od zadnjič enkrat, ko je K v eni debati (pozabla, po moje je bilo pri losovih doma) izjavila, da bi imela čist kratko in čist sivo frizuro, da odpade obremenjujoča rutina nenehnega barvanja, razmišljam, da jo bom najbrž nekoč definitivno imela. Ne vem še sicer kdaj - pri trenutnih 26. (hihi) seveda to še ne pride v poštev, ampak ja, enkrat se mi bo odpulilo in ... mogoče pri 36. :)

Fajn dan je bil in fajn je biti ne velika. Super je, ko si lahko privoščiš čop in čopke, natakneš kavbojke, uživaš v pogledu na svoje pege in se zabavaš z mularijo. Ne, danes nisem bila velika, mogoče pa sem bila muchier * :)

Vmes, ko nisem našla Kermita z njegovim yeeeeee, sem se ponovno konkretno nasmejala telim. Naj ostanejo tukaj, da nasmejijo še koga.



* The Mad Hatter: [to Alice] You used to be much more..."muchier." You've lost your muchness.


Komentarji

  1. :o)))))) se smejem tudi jaz - samo, da si preživela lep, lep dan ... in pošlji kakšno fotko s čopki, da povem Piki Nogavički, da ji delaš konkurenco :o)))

    Cmok ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Odmevčica, obljubim, da dobiš fotko :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave