Ko sonce opazuješ samo skozi okenska stekla,

s šalom okoli vratu, se zraven kar naprej nalivaš s toplim prsnim čajem z medom in občasno izkašljuješ bljakarijo, se ti prav tako lahko zgodi, da je dan popolnoma prekratek. Ja, sem kašljajoči virus pokasirala tudi sama. Kaj pa sem lahko drugega pričakovala ob polnem stanovanju kašljanja ...

Ob taki nikakršni pljučni kapaciteti s karnaprejšnjimi motečimi premori napadov kašlja lahko bicikl samo od daleč opazujem, posedam po stanovanju in počnem stvari, ki ne potrebujejo večjega fizičnega napora.

Predpasnik? Ja, je pa ni. Pravzaprav sta dva. Blaga mi je ostalo dovolj, da nasmeh narišem še srednjemu lumpu, vendar ju še ne morem pokazati. Zaustavilo (pravzaprav zamočilo) se mi je pri zadnji piki na i, pri lepotnih dodatkih, ki so mi precej nerazumljivo ne-uspeli. Mah, moram popraviti, pol pa pokažem.

V takem dnevu sem z veseljem opazovala cvetove, ki se bohotijo po posameznih kotičkih stanovanja. Ene uspevajo v teglcih, druge me začasno veselijo v vazi.

Čisto potiho cvilim tudi ob opazovanju malih rastlinic, ki poganjajo tam v posebnih posodah, kamor sem posejala semena za bodočo solato in bodoče cvetove za na balkon. Prav fajn je opazovati, kako se narava preteguje, da se bo spet zbudila.

In ko se prekladaš iz enega prostora v drugega in cel ljubi dan ne greš nikamor, imaš čez glavo časa za kuharijo. Za packanje in razmišljanje. Joj, kakšne ideje se mi utrinjajo ... ampak za kaj takega rabim čas do takrat, ko "bom velika". Mogoče pa enkrat bom. :)

In ob vsem skupaj sem se spomnila, da sem nekoč pisala o moji najboljši kastroli ever in že takrat razmišljala, da moram o njej res napisati kaj več (ker je res KASTROLA med kastrolami :)).

Osnovni in originalni zapisi o njej se najdejo tukaj, pri nas jo je moč dobiti v Lesnini na Brdu, kjer so pred kratkim dobili nalogo, da mi zrihtajo največjo med njimi - mnja, fantje rastejo in če dobimo na obisk še kakšna dodatna usta za mizo, je dimenzija, ki jo imamo, hitro premajhna.

Kastrola - odkar jo imamo, peka "pod peko" ni nobena eksotika več, ni omejena na poletne roštiljade s kupom oglja in sačem :). Golaž in nasploh vse jedi na žlico, ki hrepenijo po dolgem cmarjenju, so v njej neverjete, njihova priprava pa tako simpl, da se ti včasih zdi za malo, da si se prej leta mučil v iskanju "skrivne sestavine", da bi dobil pravi okus ...

Pa je imel tale na sliki čist prav - skrivne sestavine ni :)

Obstaja pa skrivna kastrola :) (Ne, ta del pa ni več njegov. Ta je moj :))

Ajde, dost reklame, ampak nekoč nekje sem obljubila, da o tem res napišem več.