Slovo

V tistem kotičku sveta je bil dan prekrasen. Mrzel in bel se je kopal v soncu, ki kot malo dete upa, da je njegova moč enaka moči starejšega brata. Mraz je tokrat zmagal in edina toplota, ki jo je sonce uspelo ustvariti, je svetlost in prijaznost dneva, ki ga bom dolgo pomnila.

Ne maram gužve, ne potrebujem neznanih obrazov, nočem besed, ki me v svoji neprimernosti vedno znova negativno presenetijo in neskončno zabolijo. Tudi določeni obrazi so me zaboleli. Spet močan objem z drugimi pa se ni želel končati na nobeni strani.

In tako sem na koncu stala tam. Sama med prostrano belino, v kateri je zijala globoka rana. Komaj sem upala pogledati navzdol ... nekaj časa sem samo stala tam sama s svojimi solzami.

Te bom naslednjič sploh našla v tistem labirintu?

Pridem kmalu. Toliko je še stvari, ki bi ti jih morala povedati, ki bi jih želela deliti s tabo ... Zakaj vedno šele potem ugotovim, česa vse nisem naredila, pa bi morala? Bom uspela vse to izpeljati vsaj s tistimi, ki jih še imam?