Mačkic še vedno ni doma

Pravzaprav jih pričakujem vsako minuto, sama pa niti ne vem, kje naj začnem. Mogoče najprej pri tistem, da nama bo ob koncu tedna že dolgčas po njih. Sori, ne, prav nič nama ni bilo dolgčas. Res ne. Ni bilo časa. V tako natempiranem tednu komaj najdeš samega sebe ... v fletno natempiranem tednu :)

En koš izredno prijetnih momentov tega tedna se skriva za tole slikco. Res je, da čutim (čutiva) mogoče malenkost krivde za petkovo deževje, ampak če pomislim naprej, je bilo menda prav neustavljivo deževje (če sklepam iz intervjujev) povod za najprimernejše vzdušje petkovega večera.

Plavi, jasno. Če bi mi kdorkoli kadarkoli trdil, da bom kdaj na kakšnem koncertu jokala, bi ga poslala v tri krasne (na ne ravno prijazen in vljuden način). Ampak, ja, bi se zmotila. Ni bilo malo momentov, ko se mi je koža naježila, sama pa sem se počutila kot prevodnik mravljinčasto metuljčkaste energije, za katero mi še danes ni jasno, ali sem jo srkala iz množice ali sem jo soprispevala množici teles, ki so usklajeno valovila, skakala, ploskala in se predajala zelo oprijemljivemu displaju spominov. In če je v (mojem) času, ko so bili Plavi na vrhuncu, veljalo, da je petek dan za metek, je tokrat metek nosil izrazito čustven naboj. Evforija množice, ki so jo Plavi držali na zavidljivem nivoju debelo uro, je odplaknila tudi slabo predstavo mladca za mano, ki je (hm, kdo bi mu zameril?) preveč zaresno vzel idejo in je bil ne samo mlad in pijan, pač pa tudi strahotno brez posluha ... Mah, spomini so me vmes itak nosili v podobne situacije pred n leti ... a nismo tega bolj ali manj vsi dali skozi?

In dan potem je bil tako neverjeten, da ga ni bilo mogoče ne-izkoristiti. Ključne besede te sobote so Velika planina, potepanje, sneg, krplje, izogibanje ljudi, prekrasen dan, midva.

Fotke? Prilagam nekaj za pokušino :)

P.S.: zdej mam tud male mačkone že doma :)