Tud plan C je lahko dober

Propad plana A je sicer izzval huronski smeh s špricanjem iz oči in skoraj valjanjem po tleh, ampak ...

Ko povežem preveč hrane čez praznike, povečno porabo Donata, ostanke še ne pojedene zaloge preteklih dni, željo možička, da izgubi gram ali dva, začasno združeno lokacijo pisarne in domače kuhinje, je ideja, ki mi zasede možgane, več kot očitna - danes bom skuhala nekaj prijazno lahkega in zraven po možnosti pospravila hladilnik, vsaj malo pospravila no ...

Plan A - vse živo v šalčkah iz listnatega testa je ob zaporedno-vzporednim pojavom več telefonskih klicev in dveh debat na skype-u postal neizvedljiv, vsebina, ki sem jo potem potegnila iz pečice, pa je kasneje najstarejšemu smrkavcu povzročala velike probleme z vidom in sluhom (zaradi smeha in solz ni videl nič, slišal pa še manj).

Plan B - ah pustmo to.
Plan C - tadaaaaaam, tole je ratalo

Po domače tortolenta . Na podlagi iz polente (ki je JM niti slučajno ne je ) je obloga iz mlade čebulice in koščkov mesa (fajn opacani ostanki od fondue-ja), čez rezina paradajza in kos gorgonzole (za JM, jaz sem ostala pri mozzarelli).

Vse skupaj je bilo en kratek čas v pečici, potem pa na krožnik in je izginilo skupaj z veliko skledo solate.

For the record - JM, ki ne je polente sploh, je pojedel vseeeeeeeeee . Pa saj je blo dobro, ma res je blo dobro no.