Pravljica za lahko noč

Čeprav sem se zjutraj odpravila od doma v popolni jasnini, me je popoldne tudi pri nas pričakal nov centimeter snežne odeje. Večerna šoferska runda je bila tako v znamenju beline, obvladovanja nedotaknjeno zasneženih ovinkov in ... potem, ko sem odložila še zadnjo sopotnico, ko se je včeraj že skoraj prevesil v danes in sem tam pod našimi hribi vozila čez zadnjo skoraj cesto do prave ceste, smo se srečale - najbrž lahko uporabim ženski spol, pojma nimam. Ne vem niti ali so bile srne ali košute (s tega vidika sem totalen teleban), stale so tam štiri čez cesto poravnane v skoraj ravno vrsto. Če ne bi bile tako zelo nežne in elegantne, bi si lahko predstavljala, da sem v kakšnem od starih filmov S.Leone-ja. Na eni strani one s svetlečimi očmi (z odsevom mojih luči, seveda), na drugi strani jaz v tisti veliki prevozni škatli, vmes pa prav romantično naletavanje snežink ... In potem, kot bi prej neskončnokrat trenirale, so se vse hkrati obrnile, proti meni obrnile bele zadnjice in usklajeno lahkotno kot peresce odskakljale naprej v noč ... Pojma nimam, koliko časa smo se gledale, bilo je samo tako zelo prijetno, da mi je bilo žal, ko so odšle.

Seveda jih v običajnih razmerah tud slučajno ne bi bila vesela, ker predstavljajo konstantno grožnjo prevozni pločevini, v tokratnih nočnih razmerah pa je že tako ali tako avto bolj vozil mene kot jaz njega, kazalec na brzinomeru v tistem delu v glavnem ni presegel številke 40 in je bilo tovrstno srečanje kot pravljica za lahko noč. Kakšen kilometer kasneje me je prišla pogledat še lisica (ali pa je bil mogoče lisjak?) - tako, kot v čisto pravih pravljicah, a ne?

Tisto malo kidanje pred garažo ni bilo več del pravljice, ampak nekaj kilometrov prej je bilo pa prav idiličnih, če seveda upoštevam, da se mi ni nikamor mudilo in sem imela na voljo ves ljubi čas za prijetno srečanje z vitkimi kosmatinkami.