Kaj vse me ne prešine, ko se vozim proti Ljubljani

Bilo je pred leti v podobnem zimskem času (v megleni Ljubljani) in v obdobju, ko smo bili še drugorazredna država, država kandidatka za vstop v EU. "Za vratom" mi je takrat visel dobro ohranjen strog nizozemski gospod pri svojih 60+ letih. Njegov kolesarsko maratonski način življenja se je odražal tudi v delu z njim in tistim, ki niso bili vzdržljivi na dolge proge, je na njegovih ekstremno dolgih in ekstremno intenzivnih delovnih seansah ponavadi zmanjkovalo moči in potrpljenja.

Tistega dneva sem ga v zgodnjem popoldnevu peljala proti letališču in malo pred Vodicami sva zapeljala ven iz megle, v kateri smo intenzivno čepeli cel teden, in odprl se je veličasten pogled na Julijce, Karavanke in Kamniške alpe. Počutila sem se neverjetno močno, ko se je človeku, ki mi je cel teden pil kri, ob pogledu na to lepoto ustavila poslovna beseda in je ostal le še WAW.

Jp, tudi to je Slovenija - ne samo takratna država kandidatka pač pa tudi neskončno lepa s svojo naravo.

Dokončno sva s tem gospodom led prebila kakšne pol leta kasneje, ko sem mu s pomočjo gospoda Skoka (hvala, še enkrat!) dostavila vse takrat dostopne zemljevide slovenskih kolesarskih tur. Še nekaj let po tem, ko sva zaključila poslovne stike, se mi je oglašal in komentiral svoje slovenske podvige ... hm, kdo bi vedel, kaj se je zgodilo z njim? Že drugo leto zapored ni nobenega glasu z Nizozemske ...