Tunel je kriv ;)

Pravzaprav sem za te decembrske dni načrtovala povsem drugačne objave, veselemu mesecu na kožo pisane, pa nikakor ne morem mimo razmišljanj, ki mi polnijo glavo med vožnjo (jp, DARSovci so krivi, ker so zaprli tunel in se zdaj v eno smer vozim uro dlje kot sicer ... pol mi pa take plešejo po glavi)

Pred časom, sploh ne tako daleč nazaj, sem bila precej nesrečna nezadovoljna z mojo okolico, človeško okolico, pravzaprav eno od okolic. To, da mediji ustvarjajo masovno panično psihozo, mi je zdaj že en čas jasno, ampak včasih se vse te straaaaaaaašne napovedi niso niti dotaknile mojega sveta in sem relativno mirno plula dalje. Potem pa nekega dne odkriješ, da so ljudje okrog tebe prežeti z jamranjem, za vsako najmanjšo stvar jih pograbi panika, teorije zarote so njihov vsakdan, veselih in zabavnih debat ni več v njihovem repertoarju ... in počasi ti le prebije, da ne sodiš mednje. Ja, ampak to je pa tudi vse. Vrtinec, ki je povzročil vse to, je tudi tebe potegnil noter in vse, kar premoreš v tistem trenutku, je le neskončna potreba, da uideš ven, da zadihaš ... na vprašanja zakaj, kako in čemu, tudi slučajno ne poznaš odgovora.

Potem si nekaj časa nekoliko zmeden in prazen, ampak dihaš. Dihaš dalje, plavaš dalje, prepustiš se toku in ... poglej poglej, naletiš na odgovore. Pridejo kar sami od sebe in potem veš ... ja, zdaj VEM.

Neskončno zelo potrebujem ob sebi ljudi - ljudi z vsemi svojimi čustvi in reakcijami, ki jih ne skrivajo. Rabim pristno veselje, zadovoljstvo, žalost, navdušenost, zaskrbljenost, bes - vse pravzaprav, le da je pristno, naravno, nenarejeno, neumetno, sproščeno, spontano. V ljudeh potrebujem ljudi, ne rabim in ne maram mask, umetnih fasad in zadrgnjenih reakcij.

Jp, zdaj vem :) Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem :)