Dragi december

Ne vem sploh, kako naj začnem. Bom čist direktno. Zdi se mi, da se ti je malo odpulilo. Mislim, ej, če si slučajno prepričan, da nam tak, čist navaden, običajen, mrzel in snežen nisi všeč, se motiš al si pa zrel za terapevta. Ma res, no.

Sori dragi moj, ampak ti ne moreš bit tak kot april al pa maj. Pa od kod ti te nore ideje? Ma a ti je sploh jasno, kaj si naredil s tem svojim izpadom? Končno je za nami lep snežen vikend, pa se ti scufa, preklopiš na »jest bi bil tko rad april« in nam vse zamočiš – dobesedno. Zaradi tega tvojega odklopa sem bila v torek zjutraj čist hin, fertik, tresla sem se kot šiba na vodi, bleda sem bila kot stena, da o želodcu, ki se je sesedal sam vase, sploh ne govorim … A TI SPLOH VEŠ, DA SEM SE ZARADI TEBE VRTELA NA KLANCU KOT BALETKA IN TO ZAPRTA V PLOČEVINASTI ŠKATLI!? Ja, sori, vem, da vpijem, ampak moraš razumet, res me je blo skoraj konec. Mal tumač za zgodaj zjutraj, ko me čaka pot na drugo stran Kure. Pa še danes mi ni jasno, kako sem uspela zgrešit čist vse ovire in ni nobene praske, ampak ta del ni več pritožba, da veš.

OK, mal sem se morala skašljat. Drgač si pa kar fajn, a veš. Prou fajn je, ker sem opravila s tlako za letos. Fajn, ker je konec s sestanki, dogovori, pogovori, delavnicami in bom dober teden samo mami M, družinska M, M M, ja, to mi je pa res všeč. Oooooo, a veš, kaj je še fuuuul dobr – čist čist čist vsak dan v zadnjih tednih me pričaka presenečenje. Dobr, pozabi na :( presenečenja, ki jih ustvarja C v šoli, tista mi niso všeč, ampak tista doma so pa mega – res, čist vsak dan. Če ne druzga, pa prileti kakšen čist nepričakovan mail al pa klic al pa … joj, to ti moram prav povedat. Zadnjič en dan poštar prinese veliko belo kuverto (uno res ta veliko). Ja, seveda sem jo odprla, dej počakej no, da povem. Ja, jo odprem in noter knjiga, ma v bistvu dve knjigi, pa nakvačkani obeski, pa še nekej zraven ampak … ej, vse je bilo potreseno z zlatimi zvezdicami in rdečimi Božički (a veš, unimi, k se jih naštempla iz papirja … OK, ne veš, nč hudga) no in gora teh malih svetlečih listkov frči vse naokrog. S lista knjigo in me prav debelo gleda »mamiiiii, lej to. Kaj naj s tem«, meni se je pa tko dobro zdelo, da smo pustili kar tam. Ma dej no, pa kaj pol, če so zvezdice in Božički vse naokrog – saj je december no, bom sesala enkrat drugič. Tak bi moral bit – vesel, razposajen, ne pa mokro blatno brozgast. A veš, še nekej. Dej prosim ustavi ta dež. Lej, sosednja vas je bila zjutraj že pod vodo. A ni grozno, da bojo ljudje na božični večer s strahom gledali v vodo, namesto da bi se imeli lepo v krogu domačih? Ma ne no, čist res mislim.

Joj, tolk ti imam za povedat. Danes sem dobila eno čist posebno jelko – jelko besed. Strašna je. Ne, ni me je strah – to se samo tko reče. Taka topla, pisana samo zame, s sporočilom, ki v grlo prikliče cmok in na veke solze.

A te lohk še nekej prosim? Lej, ful nestrpno čakam sporočila iz bolnice in sem čist fertik od skrbi. A lahko to mal poštimaš tako, da bojo novice kmalu, pa da bojo vesele in dobre in … dej no, prosim. Ti dam en piškot. Ne, ni moj. Kako naj jih spečem, če si mi naklonil samo 24 ur na dan? Ne sfolgam, res ne. Mogoče v naslednjih dnevih, ko bom doma, ampak zdejle pa res ne. Ampak mam norooooo dobre domače piškote – ti so bili tud presenečenje. Smo kar cvilili, ko smo odprli škatlo – pa smo hitro nehali, ker se s polnimi usti težko kvalitetno cvili.

Lej, ja, obljubim ti, da se bom res lotila piškotov in da bom res (čist res, cross my heart) pred jutrišnjim večerom zavila darila za brlogarjeve.

Kaj pa ti? Se boš spravil k pameti? Boš nehal z dežjem, blatom in poplavami? Dej no. Prosiiiiiiim.