Čas ni ravno moj zaveznik …

Ob natrpanem urniku tega meseca mi zmanjkuje časa za pisanje. Če bi uporabljala diktafon, bi se vse skupaj najbrž še zabeležilo, tako pa mi še misli, ki se sestavljajo na ubijalskih vožnjah mimo šentviškega tunela, na žalost izpuhtijo še preden jih uspem spraviti v črke in besede.

Ne, vse še ni izpuhtelo.

Če poskusim nadoknaditi vsaj delček.

Po strašnem zadovoljstvu, ki me je držalo pokonci skoraj cel dan, sem skoraj dolžna razlago in pohvalo … Na moji vsakodnevni (direktni) poti je postavljen en sam ponudnik »hrane« za moj mali avtočk, ki je kar naprej lačen. Ko mi moje malo prevozno sredstvo začenja jamrati, da je reeeees že lačno, se ustavim tam in čeprav sem jih navajena, čeprav so mi njihovi obrazi že precej domači in reakcije bolj ali manj ves čas podobne, sem vsakokrat sproti zadovoljna, ker se počutim dobrodošlo. Topla beseda, zaželen lep dan, prenesen žakelj soli direktno v prtljažnik, vprašanje, če imam dovolj tekočine za stekla … Ja, paše. Paše, ko ne kdo misli namesto tebe, ko nekdo nekaj naredi zate … Zaposleni v mali obcestni stavbi z belo-rdeče-modrim napisom - hvala, ker ste taki, kot ste.

Od lepega mi je december prinesel … mnja no, sem si vzela … sem si morala vzeti sama … popoldne za prijateljico. En od tistih starih grehov, ki se vleče že več kot 10 let. Obljube samemu sebi, ki te občasno konkretno zašraufajo v želodcu, pa si še vedno sam kriv, da je temu tako. Jooooj, kako je pasalo. Popoldne je minilo kot bi mignil, mimogrede je bil tu večer … ponovni sklepi »kmalu morava ponoviti« … pašeeeeeee.

Na sporedu je bilo tudi iskanje posebnih daril za posebne osebe. Ne, nisem še vseh našla.

Uf, en del je bil sploh naporen – naročila sem razvijanje fotografij … do sedaj mi je uspelo za leto in pol … ne se smejat, to sta leti 2003 in polovica 2004. Res sem tko smotana, priznam – vse je na raznih diskih, redko kaj je na papirju … To bom zdaj popravila. Ja no, enkrat je treba začet … Ampak opravljeno delo je pa ogroooooomno, če upoštevam, da ni meseca v posameznem letu, ki bi imel manj kot 100 posnetkov, potovanja pa mimogrede navržejo številko s tremi ničlami ...

Še nekaj enostavno moram prilepiti sem gor. Odkar sem jih odkrila, me matrajo in kdor me v tej smeri vsaj nekoliko pozna, mu/ji bo jasno, kaj bom najbrž počela kakšen dan v naslednjem letu … tja do naslednjega veselega decembra :) Tile na slikah pa visijo na jelki v naši pisarni … toooooolk so mi všeč. Imejte leeeeeep december. Še malo, pa bo mimo :(



Komentarji

  1. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii kako so lušne te snežinkice - jaz jih tudi te dni "proizvajam" :o)))

    Ej jaz se ti nič ne smejem z razvijanjem fotografij, ker sem čisto na isti valovni dolžini kot ti in isti situaciji in tudi jaz bi morala začeti nekje pri letu 2004 ... ja to je pa šibka stran napredka tehnike :o)))

    Objem ...

    OdgovoriIzbriši
  2. No, temu se pa reče snežinke. Moje niso vredne tega imena :P Je pa december res nor, ja. Jaz sem mislila, da sem ga umirila, pa sva šla danes en krog po Lj, pridem domov, pa me čaka novih 11k besed. Za med prazniki, so rekli. Aja, čigavimi prazniki? Mojimi al njihovimi? No ja, vsaj za plačo bo, pa se ne bom pritoževala :P

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave