Tistega večera sva se z JM odpravljala ven. Moja zgodovina odpravljanja ven je zelo blizu vicu, ki sem ga pred časom dobila v mailbox. Žal ga ne najdem, da bi si osvežila spomin, pa saj poanta itak čepi tam gor pod frizuro.
Tam ob koncu srednje šole sem kopalnico praviloma zavzela za polovico dneva (izrabljam priliko in se opravičujem mojim domačim), vsako rundo porabila goro pripomočkov, ven pa praviloma prišla kot novoletna jelka (mah, takrat so bile moderne novoletne jelke, a naj bom na višku hormonskih razganjanj kot en ... hm, kmet?).
No, vic se je pri moji trenutni starosti glasil nekako tako - pri teh letih je nadvse rada čista in dišeča, makeup ima zmanjšan na minimum, brez problema gre v trgovino tudi brez njega ...
Ja no, čist pašem sem noter. Zdaj sem po duši res kmet (brez zemlje) in ko se prelevim v krta na tisti flikci zemlje, ki jo vendar imamo, imam od makeupa na sebi res samo kremo.
OK, če se vrnem k odpravljanju ven. Tistega večera sva se odpravljala ven. In ko grem ven - ven ven, ne v trgovino, se z veseljem tudi narišem in tistega popoldneva je bil najmlajši moja senca, govoreča senca. Čebljanja ni bilo konec, pa senca se tudi ni izgubila. Tako sva pristala v kopalnici pri velikem ogledalu, jaz z lončkom risalnih pripomočkov, mali z navitim jezikom in neskončnim firbcem.
Mami, kaj delaš?
Barvam trepalnice.
Zakaj pa barvaš trepalnice?
Zato, da bojo daljše in lepše.
Pa sej so čist OK. Kaj pa, če se štokneš v uč?
Ma ne bom se, ne skrbi.
Kaj pa zdej delaš?
Zdej si pa mal barvam oči.
Z mojim mega novim črtalom potegnem po veki, pa pol razmažem z uno malo peno na drugi strani svinčnika.
Kwa, a zdej pa radiraš? A si se zmotila?
Ne, nisem se zmotila, samo mal bom zabrisala, da se ne bo tako močno vidlo.
Tega pa ne razumem. A zdej hočeš bit pobarvana al ne? Zakaj najprej barvaš, pol pa delaš tko, da se ne bo močno vidlo?
Uf, kaj nej pa na to odgovorim?
Pa ni bilo treba. Nelogičnost mojega početja je odpela senco, ki je odletela nekam po svoje. Kaj bi rekel šele na to, da itak vsak večer vse zbrišem dol?
Tam ob koncu srednje šole sem kopalnico praviloma zavzela za polovico dneva (izrabljam priliko in se opravičujem mojim domačim), vsako rundo porabila goro pripomočkov, ven pa praviloma prišla kot novoletna jelka (mah, takrat so bile moderne novoletne jelke, a naj bom na višku hormonskih razganjanj kot en ... hm, kmet?).
No, vic se je pri moji trenutni starosti glasil nekako tako - pri teh letih je nadvse rada čista in dišeča, makeup ima zmanjšan na minimum, brez problema gre v trgovino tudi brez njega ...
Ja no, čist pašem sem noter. Zdaj sem po duši res kmet (brez zemlje) in ko se prelevim v krta na tisti flikci zemlje, ki jo vendar imamo, imam od makeupa na sebi res samo kremo.
OK, če se vrnem k odpravljanju ven. Tistega večera sva se odpravljala ven. In ko grem ven - ven ven, ne v trgovino, se z veseljem tudi narišem in tistega popoldneva je bil najmlajši moja senca, govoreča senca. Čebljanja ni bilo konec, pa senca se tudi ni izgubila. Tako sva pristala v kopalnici pri velikem ogledalu, jaz z lončkom risalnih pripomočkov, mali z navitim jezikom in neskončnim firbcem.
Mami, kaj delaš?
Barvam trepalnice.
Zakaj pa barvaš trepalnice?
Zato, da bojo daljše in lepše.
Pa sej so čist OK. Kaj pa, če se štokneš v uč?
Ma ne bom se, ne skrbi.
Kaj pa zdej delaš?
Zdej si pa mal barvam oči.
Z mojim mega novim črtalom potegnem po veki, pa pol razmažem z uno malo peno na drugi strani svinčnika.
Kwa, a zdej pa radiraš? A si se zmotila?
Ne, nisem se zmotila, samo mal bom zabrisala, da se ne bo tako močno vidlo.
Tega pa ne razumem. A zdej hočeš bit pobarvana al ne? Zakaj najprej barvaš, pol pa delaš tko, da se ne bo močno vidlo?
Uf, kaj nej pa na to odgovorim?
Pa ni bilo treba. Nelogičnost mojega početja je odpela senco, ki je odletela nekam po svoje. Kaj bi rekel šele na to, da itak vsak večer vse zbrišem dol?
Komentarji
Objavite komentar