Moment nekega dneva

Temno modra svetloba ob jutranji kavi, bele zaplate na vrhovih, obljuba mrzlega zimskega dneva, ki te vleče, da bi čevlje s peto zamenjal za gojzarje, ki po zadnji turi sveže namazani čakajo v omari, da se jih naslednjič usmiliš in jih pelješ na nov sprehod nekam v višave. Pa vendar vsa neskončno vabljiva povabila zavrneš, pobašeš službeno prtljago, se počiš v jeklenega konjička in ga usmeriš proti beli Ljubljani.

Od daleč v višinah opazim pravkar vzletelo letalo. Kam je namenjeno? Že nekaj časa je preteklo odkar sem znala na pamet vse urnike v smeri prestolnic Evrope. Zjutraj smo se srečevali v istih takrat še zakajenih kafičih, vsi z enako dolgočasnimi malimi kufrčki, ki so nam olajšali prestopanja, vsi v podobnih »uniformah« ponarejene elegance, ki je utesnjevala … bohnadej, da si se v turbulenci polil s pijačo – si bil tak pujs cel dan :o in nič ni pomagalo, da si se bil pripravljen ugrezniti v zemljo. Ne, ne pogrešam tistih časov, se jih pa včasih spomnim in z žalostjo ugotavljam, da obstajajo vzroki, ki ti počasi odvzamejo ljubezen do posameznih mest, kamor si včasih z veseljem »zašel« … Mah, itak se me loteva nazaj – želja po pohajkovanju po določenih mestih. Zdaj bi tja peljala še mularijo.

In vmes med razmišljanjem zapelješ v jogurt, kot mu pravijo mulci. V megleni jogurt zavito in zato belo Ljubljano, ki bo skrila lepoto zjutraj opaženega dneva in me bo iz svojih krempljev najbrž spustila ravno v času, ko bo sonce zehalo tam daleč za Julijci.

Nekega podobnega dne prav kmalu bom petke res zamenjala za gojzarje. Gnečo jeklenih ptičev bom opazovala v tišini višav in belo morje megle me bo navdajalo z zmagoslavjem »ušla sem ji in ujela neskončno lep dan«. Ja, nekega lepega dne, spet. Po možnosti še letos.