Točno opoldne ...

... natanko tam, le nekaj dni kasneje.

Dolina je obljubljala turoben dan, ampak kamera na Kredarici je že zjutraj pokazala podobno morje megle in kljub neznosni sivini v dolini smo se odpokali v višave. Na Rudnem polju se je sonce le slutilo, še pod Plesiščem pa so obljube začele dobivati pravo podobo. Malo me je skrbelo blato, kjer je sonce že segrelo pomrznjeno zemljo, ampak razen konkretne žehte ni hujšega.

Očitno z Johnnyjem nisva bila edina, ki sva razmišljala o praznični soboti na redkejšem zraku - proti vrhu so se z obeh strani vile cele procesije.

No, tudi nas ni bilo tako malo - B s svojimi 5 leti in neskončno vztrajnostjo, C z jezikom, ki je omagal šele malo pred priključkom na gorenjsko avtocesto, ko smo se vračali domov, S nas je kar naprej čakal, ker smo se po njegovih občutkih krepko vlekli ... in midva, seveda.

B je dosegel svojega prvega dvatisočaka (na svojih nogah, tisto v raznih prevoznih sredstvih ne velja) in na poti nazaj sva z Johnnyjem navdušeno zacahnala še eno kljukico - vsi mulci že čez 2000m, pa to z navdušenjem, brez vsakega jamranja ali teženja. No ja, nazaj grede je imel B noge kot frišen teliček, tolk ga je zdelovalo ...

Na poti je bilo seveda cel kup stvari treba pogledat, med drugim tudi okamnele korale ... na tej zgornji sliki so menda vidne, ampak če sem čist poštena, jaz vidim le razbrazdan, ponekod zlizan in z zemljo zasut kamen. OK, ne morem bit za čist vse dobra.

Tak dan je še en od tistih, ki ti krepko napolnijo baterije.