Samo jesen

Končno sem ga dočakala – moj dan za knjigo. Ne, ni v celem letu samo en dan rezerviran za knjigo, teh ob nočni lučki leži itak preveč in že mulci ugotavljajo, da jih ne znam pospravit nazaj … no, enih nočem … in včasih je kup res prevelik, priznam.

Ta »moj dan« izvira še iz študentskih časov, ja v prejšnje stoletje (ne morem si kaj, da se ne bi hkrati s tem cinično nasmehnila izjavi Dada Topića, ki je na petkovem koncertu zabluzil in pokazal, da se je nekje zataknil – po njegovem v 19. stoletju; ma pustmo to).

V lokalni knjižnici sem kmalu prežvečila skoraj vse, kar je bilo berljivega, angleških izvodov je bilo takrat komaj za vzorec, pa še to nič takega, kar bi mi dišalo, o internetu se je šele ugibalo in šušljalo na ravni znanstvene fantastike, Amazon … ma kaki. Pa že takrat sem bila eno čudno žensko bitje, ki ji cunje in čevlji (če odmislim gojzarje) niso pomenili pol toliko kot potepanje po svetu in knjigeeeeee.

In tako sem si, hm, je bilo takrat obdobje, enkrat mesečno privoščila totalno odklopljeno popoldne v Konzorciju. Ja, sem šla domov s precej poznejšim avtobusom … vmes pa sem prečepela v tisti zakladnici knjig z neznosno slabim luftom. Ampak me ni motilo. Nihče me ni gnjavil, nihče težil, da knjig ne smem listati – itak mi nikoli ne bo jasno, kako naj knjigo kupim, če je prej ne smem prijeti v roke, jo »poskusiti« in začutiti, da je to tisto »must have«. Ah ja, no, tam je bil moj občasen hram svojevrstnih povsem egoističnih užitkov.

Ne, danes teh odklopov ne rabim več nujno nujno nujno. Knjižnice so veliko bolje založene, paperbacki neskončno dosegljivi, bookdepository na dosegu klika, elektronsko dosegljivih besedil neskončno mnogo, recenzij besedil prav toliko … ampak lušt in spomini na ritual so ostali.

Ja, no. Sem ga dočakala – ob današnji logistiki in vsakdanjih obveznostih do 19.30 komaj zadiham, kaj šele, da bi si lahko privoščila popoldne med tistimi knjigami … Tokrat pa je uspelo. Po skoraj letu dni.

Ampak med policami sem se kar naprej zaletavala v mladenke, ki so si prostor med knjigami izbrale za čvek s prijateljico (ne knjigo, da ne bo pomote), vsega naveličana mamica je za seboj vlekla še bolj naveličano hčerko, ki je navirala in navirala … ej punce, med knjigami smo, tukaj je … ok, ni, pa naj bi bila tista prijetna tišina, obračanje listov, kvečjemu tiho mrmranje … pa zazvoni telefon možakarju na drugi strani in kmalu celo nadstropje izve podrobnosti njegovega posla. Oh pejte se solit no. A vam je treba tega? Lube duše, pri knjigah smo, ne pri kruhu in siru …

In ne, dan ni bil uspešen. Filing je bil tist o bljak no, a zdej še to ni več tisto, kar je bilo včasih. Dve bukvici sta se me prijeli, ker sem ju že en čas nameravala kupit, ampak bi ju komot preko net-a, sem o njih vedela praktično vse. Nič novega, nič tistega, ki te kar žene domov v bralni kotiček, ko ti odpovedujejo vsa običajna čutila – dokler ne požreš tistih črk na papirju. Še ženska na blagajni se ni trudila skriti tistega »dej spokejte se že ven, jest bi šla domov …«.

Ne, lažem. Čeprav sem se na ulici potem počutila kot opeharjen otrok, obisk vendar ni bil popolnoma neuspešen. Tam v skoraj razočaranju me je izzivalno izbrala knjiga … pravzaprav me je izbral provokativen napis na njej »knjiga za punce pri 40 plus in vse, ki to nameravajo še postati«. Ja, sem nasedla provokaciji in ni mi žal. Samo jesen me je potegnila, osupnila in postavila nov izziv – Marjana Moškrič; moram pobrskati v knjižnici.

vir