Preblisk pač ...

Ja vem, je mal grozen preblisk, ampak mi je resnično Polona s svojim komentarjem dala mislit, da je še dobro, da nimamo za kosmatega priliznjenčka kakšnega jagenjčka ... mnja no, mal težko bi se odpovedala dobrotam, ki jih nudijo, ko so dovolj porejeni, ravno prav začinjeni in primerno obdelani ...

Tale je že ena taka - kleftiko.

Prvič smo ga poskusili pred leti na Rodosu in prvi pogled na odkrito glineno kastrolo ni pustil glih navdušujočega vtisa ... pa so potem brbončice in želodec sklenili ravno nasprotno. Po vrnitvi domov smo preiskali malo morje receptov, da smo našli takega, ki bi po izvedbi sodeč moral dati rezultat podoben tistemu v naši naključno odkriti oštarijci tam doli na grškem otoku.

Jed sama naj bi bila jed razbojnikov, ki so si jo pripravili pred roparskim pohodom, jo postavili na ogenj (v žerjavico, pod peko?) v času "službe" in napadli jed, ko so se po nekaj urah vrnili domov.

Kar nekaj časa sem iskala primerno kastrolo za kuhanje tele dobrote, pa jo je odkril šele Johnny Makaroni, pa fejst sem ropotala, ko sem odkrila, da je dal celo premoženje za eno kastrolo ... ampak zdaj priznam, da je to daleč najboljši kos posode v naši kuhinji (Johnny, a bereš? A vidiš, javno sem objavila :)).

V glavnem - za tole rabiš:
kose jagenjčka s kostjo (odvisno od količine jedcev, ampak recimo, da v tem primeru govorim o 1 kg)
dobro olivno olje
3 limone
5 krompirjev (če so minimalci, raje kakšnega več)
korenje - tud enih 5 komadov velikih
1 čebula
šop luštreka, šop svežega timijana, vejica rožmarina, šop peteršilja
sol, poper, origano, majaron, poprova meta, muškatni orešček (za paco)

Kose jagenjčka dan prej opacaš z goro zgornjih začimb, sokom ene limone in olivnim oljem.

Drugi daaaaan ... ne, nima veze z Mlakarjem. Pač naslednji dan marinirane kose jagenjčka popečeš prou na hitro v strašno vroči ponvi.

V kastroli (tisti famozni, k sem o njej pravila malo višje) po dnu razporediš olupljene in narezane krompirje, narezano korenje, na osminke narezano čebulo in vse skupaj zaliješ z mešanico soka dveh limon, cca deci olivnega olja, cca dva deci vode in konkretnega ščepa soli (spodaj naložena zelenjava mora biti prekrita s to mešanico). Zraven požokaš šopek svežih začimb (liste od peteršilja prišparaš za na konec), na vrh naložiš še meso, pokriješ in postaviš v pečico na 180°C za ... ja, za tolk časa, kolikor pač rabiš za roparski pohod.

V originalnih receptih se zadeva cmari 5 ur, ampak je tud po 3 urah glih tko okusno (preverjeno). V obeh primerih kosti kar popadajo od mesa in meso lahko prav elegantno narežeš na primerne kose za na krožnike.

Ko je zadeva kuhana, ji privoščimo še goro nasekljanega peteršilja in potem že na krožniku še na koščke narezano feto ...

Ej, tole je res strašno dobro, priporočam.

Za sladico pa strašno sedejo tufahije, ampak o tem pa kdaj drugič.