Lep je dan

Kakšen dan se zbudim z občutkom, da sem šele zaprla oči, pa me možiček že sprašuje, če bom kavo. Ja no, saj realnost ni daleč, ker sem za škatlo ždela pozno v noč oziroma jutro, ampak, ja, a ribo kdo sprašuje, če bi šla v vodo? Živo ribo, se razume.

Jaaaaa, seveda bom kavo. Kako naj s pritiskom, ki le v najboljših časih za hip pogleda čez stotico, sploh odprem oči brez žlahtne črne tekočine v šalčki, ki jo je prinesel Božiček? Na samem robu se kopiči možičkova dobra volja v obliki spenjenega mleka. Ooo, danes se je še posebej potrudil, se pena vije visoko nad robove, na njeno pobočje pa je v rahlih prebliskih potresen cimet, ki presenetljivo hitro uničuje hribček pod sabo.

Minutke za zbujanje, pihanje na dušo z dišečo tekočo razvado, iskrive oči pod temnim obokom trepalnic in »Dobro jutro, lubica«. Oh, kako malo je treba, pa se dan lahko lepo začne … če seveda uspem še pravi čas odpreti oči, in zaznati zaklad, ki ga imam vsak dan na dosegu roke.