Veseli fantje s Hrvaške ali kako ti lahko nesreča drugega polepša dan

Sledi kratka zgodbica o naši poti v London in nazaj.

Torej, bili smo trije zadovoljni fantje, ki smo se odpravili na službeno pot v London, obisk sejma, nekaj resnega dela, odtenek turističnih aktivnosti, pregled interireja tipičnih angleških ustanov, preizkus z njimi povezanih substanc (beri piva), vse skupaj tri dni in dve noči, potem pa spet nazaj v naš podalpski raj.

Da ne bi po nepotrebnem razmetavali z denarjem, smo temeljito preučili letalske prevoznike in na koncu prišli do sklepa, da potujemo z najugodnejšim RyanAir-om iz Celovca. Saj veste kako je to z nizkocenovnimi prevozniki, ni hrane, ni pijače, ni kave, razen, če seveda nimaš debelega tošla. A tokrat je bil aranžma drugačen, dodana je bila posebna ponudba v obliki rdeče-belih kockastih pojav z dodanimi izrazitimi zvočnimi efekti. Jp, prav zares, vpadli smo v letalo hrvaških navijačev na poti v London, na poti na sloviti Wembley, na fusbal spektakel leta, na tekmo med Hrvaško in Anglijo, na poti k nesmrtni slavi "lijepe naše", ponovitvi masakra izpred dveh let, ko so Hrvati sredi Wembleya Angležem zaprli vrata na svetovno prvenstvo in taista vrata odprli sebi. Jp, točno tisto kar smo si najbolj želeli, mi trije Slovenci, nasplošno priznani kot največji prijatelji Hrvaške, sredi tropa kockastih, vpijočih, rigajočih, s pivom popolnjenih, včasih rahlo prešvicanih, samozaverovanih sosedov. Jp, bolj malo se nas je slišalo, pa tudi, če bi se drli na ves glas, verjetno tega ne bi nihče opazil. Celoten let proti Londonu nam trem ni ravno najbolj prijal, čeprav smo se na trenutke tudi mi zabavali. Stevardese, očitno navajene na marsikaj hudega, so kar dobro krmarile s "šahovnicami" in mirile razgrete glave. Prodale so celotno zalogo avionskega piva, zavrnile nekaj ženitnih ponudb, občasno kaj zamrmrale v svojo brado, v stilu "bučman blesavi, kaj nimaš doma nič drugega kot to pižamo", ali pa predloge o "hodanju zajedno" zavrnile z "lahko do pilotske kabine in nazaj" (prosti prevod iz angleščine). Ob pristanku pa še nekaj huronskega dretja, skandiranja HRVATSKA, HRVATSKA, ... pa še ena lepa pesmica, menda Thompsonova, ki gre nekako takole "Bježte ljudi, dolaze vam Hrvati".

Puf, pa smo preživeli pot z rahlimi skrbmi, kako bo šele na povratku. Potem London, vse tako kot mora biti, mesto prijetno, sejem dober, posel dober, pubi pravi angleški, pivo dobro, občasno srečanje s skupinami kockastih in potem seveda veliki večer, bitka stoletja. Poiskali smo si prijeten pub, s prosto mizo, to je brez televizorja in v prijetni atmosferi, kjer smo si naslednjih nekaj trenutkov vzeli za preizkušanje varilskih dosežkov angleških pivovarjev in vrgli nekaj tipičnih moških debat, saj veste, o otrocih, njihovi vzgoji, pa nekaj o ženskem načinu razmišljanja nerazumljivem za nas moške, pa o basketu, pa spet nazaj na pivo, pa kolk smo ga včasih nesli, danes pa da smo iz forme, pa vse naprej in naprej, dokler naenkrat nismo več dobili runde. Hmmm, čuden neki pub, ko ob enajstih nehajo točit ..., pa kaj čmo, sej za ns so že tud trije piri čist zadost, al pa štirje, pa pejmo dam, no v hotel.

Ob poti proti hotelu nas najprej doleti novica 5:1 za domačine, za Angleže, surovo, krvavo in dokončno, ode nam "lijepa naša", več sreče v naslednji vojni. Po cestah ogromno folka, a glej ga zlomka, naših sosedov nikjer. Potrebovali smo kar nekaj časa, preden smo zaznali metamorfozo, evolucijski in civilizacijski premik. Šahovnice so izginile, očitno so pižame padle iz mode, po ulicah pa so se pojavili novi primerki - kisli ksihti, črna očala, dolgi nosovi, pogledi obrnjeni v tla, kompas najbližja pot do hotela. In tako vse do letala naslednjega dne, spoznali smo jih na 200 metrov, v letalu mir, mrtvaška tišina, mi beremo knjige, prav prijetna pot domov.

Hja, tako kot sem že napisal v naslovu, nam je njihov debakel polepšal pot domov in še danes se ga z veseljem spominjam. Prav zares, še boljše kot če bi jih premagali naši.