V kraljestvu Zlatoroga

Ja, kakšen dan bom ostala še v tem delu naše preljube Kure. Ko se žulji pozdravijo, kolena spet nudijo bolj trdno oporo telesu in meča počasi nehajo opozarjati na to, da je bila pot mogoče malenkost preveč smelo načrtovana, ostane le še tisto lepo, ki se vrača spet in spet, ter lepša dneve, ki jih prečepiš za računalnikom.

Tokrat sva se podala v manj obljudene dele kraljestva. Dostop do vznožja je bilo sicer potrebno speljati čez že skoraj romarsko pot domačih in tujih planincev (kooooooolk jih je), nadaljevanje in samo finale pa je krasila samota in naravnost nora flora, ja no, pa favna tudi …

Če začnem pri favni … me prav nič ni navdušilo srečanje z modrasom. Ja, seveda ga nisem slikala. V času, ko bi ga še lahko ulovila v objektiv, sem imela čist preveč dela sama s seboj, s spreminjanjem barve, lovljenjem sape in podzavestnim odločanjem o tem, a mi bo postalo slabo a ne … Pa to ni bila edina kačica v tem vikendu … ja, ta del bi z veseljem izpustila.

V tišini najvišjih kotičkov najinega pohajkovanja so naju z zanimanjem opazovali tile. Prav vesela sem bila, da se naju niso bali in ni bilo na sporedu nobenega opozorilnega žvižganja.

Od daleč sva uspela opazovati tudi dva odrasla kozoroga, vendar »s tamalim« fotosom, ki sva ga bila pripravljena nosit naokrog poleg vse ostale nujno potrebne dvodnevne hribovske krame, fotka ne bi pokazala več kot dveh pikic tam nekje v daljavi. Povsem so naju presenetile tudi do sedaj nama nepoznane ptice – bolj kot kakšne prepelice, ki so racale po samih vršacih grebena, kjer sva se potepala. Da ne govorim o nekih relativno velikih kosmatih zadevščinah, ki so bile prevelike za miši in premajhne za svizca … pojma nimam, kaj sva videla.

Flora … Ojej, to je bilo pa nekaj zame. Priznam, da sem občasno kar cvilila. Najbolj me je seveda navdušila tale. Sploh ne vem, koliko časa je že preteklo, odkar sem jo nazadnje videla v živo. Tokrat sem še moža pripravila do tega, da jo je povohal in priznal, da resnično diši po čokoladi.













Nepopisno so me navduševale tudi neskončne blazine planik. Med hojo mi je na misel prišla una od Mlakarja »… ne moreš stopit, ne da bi s kašne nardu polpet …« Hihi, ok, niso gliste, pa sem vseeno res v brado brundala tole.

Prav to mi je dalo jasno vedeti, da po teh skoraj brezpotjih (ponekod si pot res le slutil in nikakor ne bi bilo dobro, da te na tistih mestih ujame noč) hodijo le tisti hribovci, ki jim to okolje predstavlja zaklad, ki ga je nujno potrebno ohraniti za vsakogar, ki ga je pripravljen občudovati (ne ropati!!!).
Pa da ne pozabim »kamnitih rož«, ki jih je v dolgih letih v snežno beli apnenec izklesala voda …














Ma kaj morem, ta kurji del je še en od tistih, kamor se lahko skrijem, počnem nič in uživam, uživam, uživam – neskončno uživam … kljub žuljem in občasnim bolečinam na raznih koncih telesa. In če imam zraven možnost poslušanja naravne hribovske tišine, je užitek še toliko večji.
Seveda počasi moraš prilesti nazaj v delček civilizacije z rezgetajočimi planinkami, s pivom napojenimi možakarji, ki hočejo imeti pri vsem zadnjo besedo, pujsi, ki si predstavljajo, da so zašli v pravljico Janka in Metke in za seboj puščajo sledi svinjarije (zato, da bi kasneje našli pot nazaj? Lube duše, zato so v naših hribih na voljo markacije!!!) … ampak tisto prej ustvari zalogo psihične energije za mesece naprej (in nazaj).

Komentarji

  1. Očke se kar spočijejo na teh krasnih fotkah, sebe pa si ne znam predstavljati ob srečanju z modrasom, kajti najraje imam tiste kačice, ki jih nikoli ne srečam in ne vidim :o)))Pred časom sem dobila po e pošti cel kup fotografij s poti k sedmerim Triglavskim jezerom - čudovite fotografije kotičkov in rožic ... in toliko takih, ki sem jih zares prvič videla - res je prelepa ta naša mala Slovenija.

    In kot si zapisala v naslovu je to res kraljestvo Zlatoroga in vajini zapisi v ablum srca prelepi kajne?

    Objem in vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave