Pravljica ... ja, še ena

Za devetimi gorami in za devetimi vodami, na jasi ob robu gozda je stala hišica. V hišici je živela mala ...

Sori, napačna zgodba :( V resnici gre vse skupaj takole.

V ne tako majhni vasi ne tako zelo daleč od centra sveta (ha,ha) stoji velika hiša. Bajta pravzaprav, saj je že v tako slabem stanju, da mišim že ni treba več grizljati lukenj, ker jo itak samo luknje še skupaj držijo. V tej bajti skupaj s tistimi, ki so primorani živeti skupaj z njo, živi ČAROOOVNICAAAA. Čist res. Ne sicer taka, kot je ta na sliki, je pa definitivno čarovnica - z velikim Č pravzaprav.

Ženska obvlada streljanje z očmi, zna se spremeniti v najstrašnejšega pitbula, ki grize in grize in te ne spusti iz svoje čeljusti, ko te enkrat zagrabi. Tudi sicer ima strašne sposobnosti ustvarjanja stanj, ki jih do njene intervencije ni bilo. Pravzaprav jih tudi kasneje ni, vendar ta naša mojstrica s svojo noro sposobnostjo zna sproducirati od a do ž vse v taki obliki, da izgleda popolnoma resnično - predvsem v njeni glavi. V svoji strokovni izpopolnjenosti preži na brezskrbne mimoidoče in za vsakogar od njih pripravlja svojevrstne načine, s katerimi jih napade in ne izpusti iz primeža, dokler ne doseže svojega. Lokacija njenega domovanja ji daje možnost, da ima pregled nad celotnim dogajanjem v tej ne tako zelo mali vasi, profesionalne izkušnje pa ji dajejo dodatne prednosti manevriranja v svojem okolju in manipuliranja z nič hudega slutečimi nesrečniki.

Ja, kot je znano že iz teorije, smo coprnice že po defaultu bulletproof za poskuse drugih čarovnic, ampak da sem morala naleteti glih na tega zlodeja ... Šmrc ...

In tako se zgodba nadaljuje v smeri, kjer se potem pojavi druga mlajša coprnica, ki živi samo en pljunek proč od stare čarovnice in zlodej stari si ne da dopovedati, da bi bila mlajša coprnica rada ena tistih prijaznih coprnic, ki negujejo svoj coprniški vrtiček z zdravilnimi rožcami, crklja svojega coprniškega mačkona in občasno sicer po sili razmer komu popije kakšno kapljo krvi, ampak to je pa tudi vse. Z vsemi štirimi se brani, da ji ne bi bilo treba ušpičiti krempljev, coprniška metla leži vsa zaprašena v garaži, knjiga z zloveščimi uroki pa še od selitve sem leži nekje v neki ne-rabim-jih-več škatli.

Buuuuuuu. In zdaj se že dneve spopadam z dilemo - naj bom še naprej dobra coprnica ali naj se (oh, kolk mi to ne paše) spremenim v zoprno žlehtnobno čarovnico. Dobra - žleht - dobra - žleht - dobra - žleht - dobra ...? Grem vprašat eno marjetico ;)