Komarča – grrrrr

Priznam, da s Komarčo že od nekdaj nisva ravno na »ti« in se ji v glavnem izognem, če se le da, čeprav je najkrajša in najhitrejša pot v kraljestvo Zlatoroga. Na žalost jo povezujem s stanjem »porcelanastih kolen«, ki sledijo naslednji dan … To rundo pa je presegla čisto vsa pričakovanja in obljube …

OK, na poti navzgor itak dobiš, kar si pričakoval za ta letni čas – strnjena kolona bolj ali manj kondicijsko močnih švicajočih ljudi in vendar le dobra ura hoje do Črnega jezera. Po dveh dneh intenzivne hoje imaš ob vrnitvi pri Črnem jezeru pred očmi le še to, da te v avtu pri Savici čaka sveža obleka, šlape namesto mučilnih naprav v obliki gojzarjev in nova zaloga pijače – vse to že čez dobro uro.

Figole fagole – kaj kmalu so mi možgane okupirale povsem drugačne misli. Misli, ob katerih človeka prime, da bi enostavno uvedel neke vrste »hribovsko policijo«. Ma čist resno no. Ko sredi Komarče naletiš na družino Čehov (al pa Poljakov, sej ne ločim jezika) v NIKAKRŠNI obutvi (res nikakršni, tiste superge so bile bolj zlizane kot katerekoli v moji omari), s tremi sicer skoraj odraslimi otroki … ampak ena od teh odraslih hčera je imela očitno težave s kolenom in jo je foter nesel štuporamo NAVZGOR!!! Ojej, kolk je meni zavrelo, ko je na prigovarjanje, da je čist preveč nevarno, da bi pot nadaljevali v smeri navzgor, foter odvrnil le »Thank you!«.
Glih glasno izlijem svoj žolč v smeri pazljivega in odgovornega obnašanja v hribih, ko navzgor pribezljata dve fletni punčki v drsečih supergah, prožita kamenje … od spodaj pa en od staršev »previdnooooo« … pa za tem še dve ali tri nekoliko večje punce, za njima pa mami z enim otrokom »štuporamo« in oče z malo večjim dojenčkom v nahrbtniku … Mož jih prav previdno vpraša, če so že kdaj prej šli po tej poti in če so seznanjeni s tem, v kaj se podajajo … Odgovor me je še bolj razkuril kot tisti prej s strani Čehov, njihovo nadaljevanje poti pa me v mislih spremlja še danes – so res šli do vrha, kje so se vračali, je bil kakšen od helikopterjev, ki so kasneje krožili tam gori namenjen njim …?

Človeška neumnost je žal res brezmejna. Ampak nekako še razumem, da človek preceni samega sebe. Ne razumem pa, da starši ne znajo (nočejo, niso pripravljeni …) pravilno oceniti zmožnosti in zrelosti svojih otrok oziroma na drugi strani podcenjujejo pot, kot je ta čez Komarčo … Otroci so naše darilo in daril ne smemo vračati, sploh pa ne takega darila. Preveč hudo je že brati table »ostal v kraljestvu Zlatoroga« … kaj šele, da si ti tisti, ki jo moraš naročiti …
Kdor misli, da je krotka, je ne pozna.

Komentarji

  1. Kot si zapisala je človeška neumnost zares brezmejna - po moje ne samo v hribih ... in tako kot si zapisala bi bila zares kakšna "hribovska policija" zares dobrodošla, bi imeli helikopterji in reševalci najbrž manj dela.

    Kar miceno žalostna sem na to temo ... lani je nekje v tem času izgubila v gorah življenje moja sošolka, izkušena hribovka, z ekipo ljudi, ki spoštujejo zakone narave v gorah in so imeli izkušnje in znanje, pa nesreča ni počivala ... zato me toliko bolj trese in imam kurjo kožo, ko berem, kar si gor napisala za te družine z otroci ...

    Za vaju pa kapo dol, kapo dol - zares občudujem ljudi z ljubeznijo do gora v srcu.

    Vse dobro ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Res bi bilo potrebno nekaj ukreniti v smer, ki jo predlagaš. Jaz čez Komarčo še nisem lezla ( pa menda tudi ne bom), ker enostavno ne tvegam. Ravno sva se vrnila s krajšega dopusta v Bohinju in kar nekaj prehodila po okoliških gorah - seveda v pravih planinskih čevljih. Je bila pa prava groza na Voglu in na poti proti Šiji. Gor je prišla skupina tujih turistov in dame seveda v sandalah in natikačih in patikah itd, a vseeno pogumno naokrog. Nekaj jih je tako opremljenih lezlo tudi na Šijo. Bog pomagaj, adijo pamet!
    Na poti na Komno pa prava procesija, enostavno preveč ¨planincev¨se vrača iz morja proti severu in vzhodu Evrope preko slovenskih gora.
    Pred dvema tednoma sva se popoldan vračala iz Krna, zdelana in utrujena. Pa se ti okrog štirih popoldan odpravlja navzgor skupina tujcev (Belgija...). Samo dva možakarja sta imela dobre teniske, vse ostalo je bilo bolj za na plažo, kot za v planino, punce v oblekcah in kiklcah, sandali na paske, zraven otroci in babica je v naročju nesla psa. Tako opremljeni so primerni samo za planino Kuhinja, ne pa za vzpon.
    In kaj lahko storimo? Bojim se, da bore malo ali nič. Sami zase poskrbimo, da bomo morda vzgled ostalim in da se bomo z veseljem odpravljali na nove planinske poti.
    Uživajte in pazite nase!
    Marta

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave