Čas za Feng Šuj po moje …
… ali ko te začne navlaka preprosto dušiti.
Poznam kar nekaj posameznikov, ki bi me po prebiranju tegale samo zabodeno pogledali in v en glas izjavili PMS. Ma naj bo kar hoče, ampak občasno me doleti potreba po »predalčkanju«. Povsem odveč mi je, če moram karkoli namesto, da bi zagrabila in uporabila (če že rabim), najprej od kod odkopati, vreščati po brlogu, če je kdo slučajno videl to in to oziroma kdo mi je to isto stvar skril … Ma res no, včasih mi to totalno preseda, ker imamo vseeno nekako dogovorjeno, da imajo (skoraj) vse stvari nekje svoje mesto. Skozi čas pa se zgodi, da stvari dobijo poleg stalnega mesta še rezervno stalno mesto, pa kmalu sledi še rezerva rezerve in kaj kmalu ugotovim, da se samo še meni dozdeva, kje naj bi bilo tisto osnovno »svoje mesto«, ker se tisto nekaj nahaja povsod drugje, le tam ne.
OK, kar se tiče stvari, so zadeve čist preprosto rešljive. Vzameš si čas (odvisno kaj ti paše – čist solo, al pa zamoriš zraven cel brlog), določiš stvarem novo stalno mesto, pred tem še malo pospraviš, pomiješ in očistiš, da bo prah lahko na novo pridobival stanovanjsko pravico in tadaaaaam, kar je najbolje, pripraviš nekaj velikih črnih vreč (ker si seveda ekološko osveščen in ločuješ odpadke) in sortirano zmečeš vanje čist vse, česar več ne rabiš in sestavlja KRAMO. Waw, dober filing, ko se stvari pucajo … kakor se pač pucajo.
Poteeeeeem pa ugotoviš, da je navlake še veliko in precej več in hudič je to, da se določene navlake ne moreš kar tako znebiti. Najhujša navlaka se skriva v ljudeh. Ljudi pač ne morem zapakirati v črno vrečo (se še nisem prekvalificirala v profesiji) in tudi težko jim ravno rečeš »off you go«. OK, nekaterim lahko, nekaterim nočeš (čeprav bi bilo včasih zdravo in predvsem koristno), nekaterim pa enostavno ne moreš – si »obsojen« nanje. In kaj storiti s tem?
Poznam kar nekaj posameznikov, ki bi me po prebiranju tegale samo zabodeno pogledali in v en glas izjavili PMS. Ma naj bo kar hoče, ampak občasno me doleti potreba po »predalčkanju«. Povsem odveč mi je, če moram karkoli namesto, da bi zagrabila in uporabila (če že rabim), najprej od kod odkopati, vreščati po brlogu, če je kdo slučajno videl to in to oziroma kdo mi je to isto stvar skril … Ma res no, včasih mi to totalno preseda, ker imamo vseeno nekako dogovorjeno, da imajo (skoraj) vse stvari nekje svoje mesto. Skozi čas pa se zgodi, da stvari dobijo poleg stalnega mesta še rezervno stalno mesto, pa kmalu sledi še rezerva rezerve in kaj kmalu ugotovim, da se samo še meni dozdeva, kje naj bi bilo tisto osnovno »svoje mesto«, ker se tisto nekaj nahaja povsod drugje, le tam ne.
OK, kar se tiče stvari, so zadeve čist preprosto rešljive. Vzameš si čas (odvisno kaj ti paše – čist solo, al pa zamoriš zraven cel brlog), določiš stvarem novo stalno mesto, pred tem še malo pospraviš, pomiješ in očistiš, da bo prah lahko na novo pridobival stanovanjsko pravico in tadaaaaam, kar je najbolje, pripraviš nekaj velikih črnih vreč (ker si seveda ekološko osveščen in ločuješ odpadke) in sortirano zmečeš vanje čist vse, česar več ne rabiš in sestavlja KRAMO. Waw, dober filing, ko se stvari pucajo … kakor se pač pucajo.
Poteeeeeem pa ugotoviš, da je navlake še veliko in precej več in hudič je to, da se določene navlake ne moreš kar tako znebiti. Najhujša navlaka se skriva v ljudeh. Ljudi pač ne morem zapakirati v črno vrečo (se še nisem prekvalificirala v profesiji) in tudi težko jim ravno rečeš »off you go«. OK, nekaterim lahko, nekaterim nočeš (čeprav bi bilo včasih zdravo in predvsem koristno), nekaterim pa enostavno ne moreš – si »obsojen« nanje. In kaj storiti s tem?
Eeeeeeeeee, pojma nimam. Res ne. Še odkrivam, iščem poti in ideje. Definitivno jih moram malo »posortirat«, ampak kaj pa pol? Tole se mi že kakšen dan podi po glavi, ma kaj dan, nekaj dni, ki preraščajo v več kot teden … pa nimam odgovora.
Nekej bom še spravila skupaj, in kot mi je še pred nekaj minutami prepevala Gloria Gaynor, se pač ne bom dala …
Vsekakor je taka razmišljanja včasih potrebno tudi prekiniti in danes sem to uspešno izpeljala skupaj z enim mojih daleč najljubših ljudi. Sedela sva na koreninah pod telim drevesom, se basala s sladoledom in se neskončno zabavala nad požrešnostjo rac. Fajn je blo. Fotka je iz telefona, tko da je bolj žnj kvalitete, ampak je vseeno - glavno, da sva midva uživala.
Ma, k vragu z navlaka-ljudmi, ko imam doma toliko zakladov :) in poleg njih na voljo toliko neverjetnih posameznikov, ki me naravnost polnijo z energijo. Nekej bom že pogruntala, ni tale čas za feng šuj kar tako …
Komentarji
Objavite komentar