Pomlad

Ne morem mimo pomladi. Pravzaprav ne morem mimo letnih časov – vsak po svoje me popolnoma prevzame ob svojem času, čeprav se vsakemu upiram do zadnjega momenta in iščem ostanke letnega časa, ki odhaja.

Po eni strani vsak dan sproti spremljam različne odtenke pomladne zelene, ki se konstantno spreminja, lovim vsak nov cvet na sadnem drevju, obrnem vsako rastlino na moji rožni gredici, uživam nad razposajenostjo pomladnih potočkov, ki so kot mali kozliči polni energije, jih nič ne ustavi … po drugi strani pa mi misli vsako prosto minuto odtavajo v višave, odkrivam stanje pomladne visokogorske snežne odeje in razmere, ki še omogočajo varne zimske odklope, kjer spet od začetka občudujem pozno zimsko cvetje, ki se z neverjetno vztrajnostjo prebija na površje in odriva zimo …

Kar naprej sem razpeta med staro in novo, kar naprej želim izžeti staro in hkrati z odprtimi rokami pričakati novo, enega ne izpustim iz rok, ko že držim novega … kar naprej in naprej in naprej …